Kaj res misliš?
Kaj res misliš, da sem iz kamna? Kaj res misliš, da nimam srca? Kaj res misliš, da ne vidim, slišim, čutim in razmišljam? Da ne znam šteti do pet? Kaj res misliš, da me ne zaboli? Da mi solze bolečine nikoli ne zameglijo pogleda? Kaj res misliš …
O, pa še kako me zaboli. Še posebno krivica. Ta me vsakič znova zaboli. Če prav se kdaj vprašam, kako me sploh še lahko preseneti tak odnos? Sem res tako naivna, da v ljudeh vedno vidim, iščem le dobro?
Zakaj?
O, zakaj se vprašam in sprašujem, medtem, ko me bolečina žge v prsih in mi težak kamen pritiska na prsi.
Le zakaj misliš, da sem spremenila sebe, svoje in, ja, če ti je všeč ali ne, tudi njegovo življenje? Verjemi, ne iz lastnih interesov, zabave ali preračunljivosti. Ne meči me v isti koš z drugimi. Jaz nisem takšna. Ne delujem na denar, podkupovanje in ”izlete” globoko v rit nekaterih.
Sem poštena, delavna. Dobrohotna. In naivna. Oh, kako sem naivna, ko se vedno znova prepustim manipulacijam. In si rečem, saj bo bolje, gremo dalje. A pravzaprav, nikoli ni …
Ne, nikoli ne bo bolje!
Vsaj dokler bom pustila tak odnos. Sama ne morem vsega. Zase, zate, zanjo, zanj. Ne morem. Jaz sama ne. Morate mi pomagati, le tako bo šlo. Lahko se trudim in skupaj vlečem drobne tanke nitke, a dokler jih bom vlekla le jaz, smo obsojeni na propad.
Boli, oh kako boli … občutek, da nisi nič vreden, nič ne narediš, nič, nič, nič … in še enkrat nič!
Pa je res vse skupaj le en velik nič?
Prav, če ti tako praviš, če to potrebuješ za dobrobit lastnega ega.
Jaz vem kdo sem. Kaj sem. Vem, kaj sem že storila zate in kaj vse še bom, pa četudi me še tisočkrat potolčeš na tla. Nikoli te ne bom zapustila. In to je moj križ. Kaj mi je tega treba? Moram res že celo življenje trpeti? Biti nikoli nič vredna, hkrati pa samo dajati, se razdajati?
S čim sem si to zaslužila? In zakaj ne morem, ne zmorem reči ne? Iti naprej in živeti zase, ne ozreti se nazaj.
A ne morem, takšna sem. Ni v moji naravi. Vedno bom tu. Vedno bo tu moja rama, ko jo boš potreboval, da se opreš nanjo, vedno bo tu moja dlan, ki ti bo pomagal vstati, vedno bo tu moje srce, ki te bo neizmerno ljubilo. Ne glede na vse. Ne glede na to, da mi ti ljubezen vračaš na svoj čuden, nerazumljiv način. Takšen si. Vem da si. Vem, da me imaš rad. Tudi vem, da sem te, tako kot si ti mene, mnogokrat prizadela. Ne nalašč. Nikoli ni bilo in nikoli ne bo. A nekaj moraš razumeti, odrasla sem. Ne moreš me zmanipulirati, denar me ne more kupiti. Lahko pa me ljubezen, spoštovanje in toplina.
Nič hudega … danes si me potolkel na dno. Utapljam se v solzah, ki kar ne nehajo teči. Boli, oh, kako boli. A tako kot vedno, se bom tudi tokrat pobrala, solze se bodo posušile in jaz se bom ponovno dvignila in, kot že neštetokrat, še enkrat zagnala naše kolo življenja in nas gnala naprej, k boljšemu, več. Morda, morda mi nekoč uspe. Morda.
