Istanbul: zadnji čas za kebab!

Pravih Istanbulčanov ni, vsi so od nekje drugje in vsako leto jih je 300 tisoč več. Nihče nikogar ne moti, verjetno tudi zaradi Atatürka, ustanovitelja Turške republike,- ki mu še danes učenci vsako jutro ob devetih prisegajo z: “Turk sem, pošten, pridno delam, branim mlajše od sebe in spoštujem starejše, rad imam svojo domovino in svoj narod, bolj kot svojo dušo.” Na Rome seveda pozabljajo in jih v imenu oblasti in urbane prenove iz nekoč živahne četrti Sulukule v središču mesta preseljuje 40 kilometrov stran.

Mislili bi, da je nekdanji starogrški Bizanc in starorimski Kostantinopel ujet v preteklosti, a Istanbul, kot mu pravijo danes, ni veličastni muzej, pač pa je živahno in dinamično velemesto, z bogato kulturno in arhitekturno  dediščino, ki bi jo številni protesti proti premierju Recepu Tayyipu Erdoganu in njegovi islamistično usmerjeni vladi, ki jo je več tisoč protestnikov obtoževalo, da je vedno bolj avtoritarna, utegnilo uničiti lani.  Minulo poletje je Erdoganu znova uspel veliki met. Predsedniške volitve  so bile svobodne in v skladu z mednarodnimi standardi, a medijska pozornost je bila na strani zmagovalca Tayyipa Erdogana, ocenjujejo pri OVSE-ju.

Ribiči drug ob drugem potrpežljivo čakajo na dnevni izplen in mrko spremljajo sleherni korak morebitne konkurence.

In mestne vedute se bodo še naprej (pre)hitro spreminjale, še posebej v poslovni četrti “Levent”, saj Turčija od leta 2009 doživlja gospodarsko rast, ki ji jo zavida vsa Evropa in zaradi česar Istanbul postaja finančno središče. Kdo ve, morda je zadnji čas za okusen kebab na Sultanahmetu, osrčju starega predela Istanbula, ga ulice vodijo v svet turških preprog, barvitih začimb, vse do velikega bazarja ali na ulici Istiklal, rezervirani za pomanjkljivo odeto turško mladež, izginjajočo v lične ulice, ki se od Istiklala kot rebra od hrbtenice vijejo vse do Bosporja … mimo vrveža, jeznega žuganja taksistov in vonja po usnju, na most Galata, od koder razgledna točka opraviči sleherni “zakaj” v Carigrad.

Kebab – mesovje v kruhu s solato, jogurtovim prelivom in ščepcem čilija. Najbolj priljubljen med ponočnjaki in tistimi, ki morajo hojo usklajevati z grižljaji. Biznis first!

Resda v mošeji Hagija Sofija ni tako mehkih preprog kot v Modri mošeji, a je njena notranjost zanimiva zaradi zidov, ki so bili priča številnim družbeno-političnim sistemom. Hagija Sofija ali Cerke Svete Modrosti je bila sprva najveličastnejša krščanska cerkev, ki so jo zgradili 1000 let prej kot baziliko Sv. Petra v Rimu. Ko so mesto leta 1453 osvojili Osmani, se je Mehmed drugi že ob prvem obisku zaljubil vanjo; prepovedal je plenjenje, jo spremenil v mošejo in že po tednu dni v njej prisostvoval pri prvem muslimanskem bogoslužju. Ker Islam prepoveduje upodabljanje nesmrtnih duš, so ometali krščanske mozaike, ki so ostali skriti 500 let.