Iskanje službe – misija nemogoče
V prejšnjem članku sem pisala o občutkih, ki doletijo večino ljudi, ko izgubijo službo. Vem, da nisem edina, ki se s temi stvarmi dnevno bori in, da je mera polna, se je seveda posledično treba ukvarjati tudi z iskanjem službe. Kakršnekoli službe. Glede na to, da je razpisanih v povprečju 800 – 900 delovnih mest, brezposelnost pa iz dneva v dan narašča, je razumljivo, da je konkurenca huda. Za eno delovno mesto se prijavi več sto ljudi, ki upajo, tako kot vsi, da bodo povabljeni vsaj na razgovor. Torej, konkurirati z ljudmi, ki imajo več delovnih izkušenj, mogoče boljšo ali enako izobrazbo, poznajo enega ali dve računalniških orodij več je, kot da bi šel povprečen človek, tak kot sem sama, brez znanja, brez fizične in psihične pripravljenosti, plezati na Mt. Everest. Cilj je nedvomno nedosegljiv.
Za nekatera delovna mesta sem premalo kvalificirana, za nekatera preveč, se pravi sem v neki “zlati sredini”, ki je obsojena na brezdelje? Žalostno, toda resnično, da smo ljudje v najboljših letih, s srednješolsko izobrazbo v breme državi, družini in nenazadnje tudi samim sebi.
Po nekaj mesecih brezposelnosti in pošiljanja vlog za zaposlitev, na katere seveda redko kdaj dobiš odgovor, se vprašaš ali bi mogoče spremenil način pisanja vloge, spremenil obliko, spremljaš forume, kjer dajejo nasvete kako napisati prošnjo za zaposlitev in jim slediš, ker se ti zdi, da je problem v tebi.
Pa se nič ne spremeni…dolgo se nič ne spremeni. Potem pa končno tako žaljeno povabilo na razgovor, ki pa je lahko vse prej kot to. Kar nekaj razgovor sem opravila v letu in pol in nekateri izmed njih so bili, milo rečeno, absurdni. Da sprašujejo o družini, omembe ni vredno, ker je to vprašanje, čeprav nedovoljeno, postalo stalnica, me je pa presenetilo in predvsem šokiralo, ko se je eden izmed delodajalcev “spotaknil” ob moj priimek. Zanimalo ga je namreč, če sem Slovenka. Hecno, res je za znoret smešno, da me to vpraša nekdo, čigar priimek ravno tako ni slovenski. Pojasnim mu, da se pišem po očetu in, da sem rojena v Sloveniji in, ko si na glas prizna, da zares lepo govorim slovensko, razgovor steče dalje. Vprašanja o družini, otrokih, ali jih imam, zakaj ne,… so skrajno neprimerna, ampak vseeno na njih z vsem ponosom, ki ga še premoremo, odgovarjamo, ker si želimo dela. Upor oz. neodgovarjanje na vprašanja je seveda nedopustno, zato se ponižamo in spreminjamo, izgubljamo sebe in vse v kar verjamemo.
Na razgovorih se pokaže kdo je naravno talentiran igralec. Seveda nam na raznih delavnicah svetujejo, da naj bomo to kar smo, da moramo biti sproščeni, ampak, ko začnejo posegati v intimne stvari in v zadeve, ki nimajo prav nič opraviti z razpisanim delovnim mestom, je pa čas, da se vprašamo ali mogoče z njimi ni čisto vse v redu.
Delodajalci želijo slišati točno določene stvari in naša dolžnost je, da jim jih serviramo. Tudi, če to pomeni kimanje in smejanje, ko pa bi najraje ušel, ker razgovor izpade kot ena velika potegavščina. Hec na naš račun, na račun ljudi, ki imamo, po njihovo, preveč časa in si lahko vzamemo nekaj minut, ali v nekaterih primerih ur, da nas teptajo, nas ponižujejo in žalijo. Da, tako daleč smo prišli. Počutiš se kot v cirkusu in naslednjič, ko te nekdo drug povabi na razgovor, zadeve preprosto ne moreš več jemati resno, kar te lahko stane službe. Začaran krog.
Vse preveč je neresnosti in malomarnosti, vedno več s strani delodajalcev. Ne mečem vseh v isti koš, pa vendar sem že toliko razgovor dojela kot tratenje časa, da se zdaj, ko dobim vabilo na razgovor, tega niti ne veselim preveč. Lepo je slišati oz. prebrati, da ustrezaš njihovim kriterijem, ampak sprijaznimo se – tudi 400 drugih ustreza, tako da so pri končni izbiri kandidata, vsaj po mojih izkušnjah, odločilni pravilni odgovori s strani potencialnega uslužbenca na vsa nedovoljena vprašanja delodajalca.
