Popolno telo – mit ali resnica?

Živimo v času kjer se na piedestal obeša« popolne« ikone iz sveta mode, zvezdništva in glamurja ter ustvarja ideal popolnega telesa. S tem se »programira« kakšni naj bi bili, kakšno je popolno telo in se predvsem za ženske ustvarja pritisk kaj vse bi »morale« imeti, da bi bile »sprejemljive« za družbo. Veliko ljudi se sooča z nesprejemanjem sebe in svojega telesa ter hlepi po popolnem.

Ljudje s(m)o pripravljeni množično slediti nekim idealom, ki so narekovani z vseh strani in narediti vse za popolno telo. Ob tem se vsakič nešteto predvsem pripadnic ženskega spola (tudi moških), sekira zakaj nimajo teleščka kot je tisti hip idealno. Pa se kdaj vprašamo, da to  kar naj bi veljalo za »popolno« ta hip, že čez nekaj mesecev ne bo več in je sledenje tem idealom popolnega telesa zgolj »skakanje« iz enega ekstrema v novega?

Pa saj svoje telo vendar ne gremo menjati v trgovino tako kot kupovati sezonska oblačila ali kaj podobnega, da bo le ustrezalo temu kar naj bi trenutno bilo »popolno«!

Popolno telo je mit

Popolno telo namreč ne obstaja, niti v medijih in na naslovnicah, niti v fitnes centrih in prav tako nikjer drugje. Vsake toliko časa se samo ustvarja ideale, katerim naj bi vsi ustrezali. Toda kako bi lahko vsi ustrezali temu kar se nenehno spreminja in je enkrat ok velika zadnjica, zaobljene polne prsi, drugič suha »fantovska« postava, potem natrenirano športno telo in tako naprej, po sufliranju nekoga, ki ima pet minut časa, da odredi novo modno smernico. Kako bi lahko temu sploh ustrezali, če pa ima vsak izmed nas svojo strukturo telesa in vsaj eno posebnost, ki ga loči od drugega. Katero telo je torej bolj »popolno«?

Za vsakega izmed nas je njegovo telo – “popolno” telo

Telo je naš tempelj, prevozno sredstvo in pomočnik, da udejanjamo vsakdanje stvari, ustvarjamo vizije, se dobivamo s simpatijami, prijatelji, se učimo in tako naprej, toda kaj bi tempelj, prevozno sredstvo in pomočnik rekel na to, da svoje telo želite prirediti po najnovejši modni muhi popolnega telesa, ker je nekdo od zunaj rekel, da je to in? Verjetno bi vas brcnil ven, če se malce pošalim. Na srečo je naše telo potrpežljivo in v večini primerov tega ne stori (vsaj tako hitro ne in to prej nakaže z različnimi čustvi, simptomi ali celo boleznijo, če ga zares nočemo poslušati).

Pred leti sem se strogo sodila in nisem imela rada tega kar mi je podarila mati narava. Ko sem se poglobila vase in pričela »popravljati« svoje negativno zaznavanje sebe in svojega telesa, sem ugotovila, kako žalostno je, da samo sebe vidim v tako izkrivljeni različici zaradi tega, ker sem na svoji poti izgubila prvinsko ljubezen do sebe, ker sem preveč gledala naokoli in od zunaj iskala popolnost, ki se jo vsiljuje na vsakem koraku. Vendar sem jo od zunaj zaman iskala, dokler nisem pričela zopet poslušati sebe in se sprejemati.

Podajam nekaj predlogov, s katerimi si lahko na svoji poti sprejemanja sebe in svojega telesa pomagate:

Delo z ogledalom – iz ogledala me opazuje najboljša oseba v mojem življenju

Večkrat dnevno se poglej v ogledalo in pozorno spremljaj svoje misli, ki se ti porajajo ob tem. Zapiši si jih in ozavesti kaj si v resnici misliš o sebi. Tako ugotoviš kje se sodiš in katere točke na telesu ti niso všeč ter kaj si neprestano ponavljaš o sebi. Če bi tvoj najboljši prijatelj govoril te besede tebi v obraz, kaj bi mu odvrnil – a? Odgovor, je namenjen tudi tebi.

Kritično oko na »smeti«

S kritičnim očesom presodi vse reklame, vsa televizijska sporočila, vse zunanje dejavnike in tudi nasvete ljudi ter se odloči, ali to potrebuješ ali ne. Vselej se vprašaj: »Ali to podpira to moje zavedanje, da sem ravno takšna / takšen kot sem, čudovit /a ali me skuša prepričati ravno v nasprotno?« Če je odgovor ne, lahko mirne vesti pokažeš sredinec reklami, sporočilo, reviji, strani in mirno živiš dalje (zgolj za opombo: pri ljudeh je dovolj že samo beseda ne, hvala, tega ne potrebujem. 🙂 )

Korak za korakom do sprejemanja

Prenehaj z nenehnimi samogovori ali skupinskimi pogovori o tem, kaj ti na tebi ni všeč. Verjetno bo vedno obstajala kakšna stvar, ki je ne moreš sprejeti ravno z največjim veseljem in navdušenjem, vendar pa je prav tako ni potrebno niti kritizirati. Korak po korakom prični sprejemati tudi, česar (še) ne moreš sprejeti. Delom sebe, ki ti na sebi še niso všeč, lahko namesto kritike nameniš zgolj surovo iskreno dejstvo: »Nisi mi še povsem všeč, vendar si del mene in odlično mi služiš, zato te sprejemam.«

Čim večkrat se zavedajmo, da tukaj nismo za to, da bi bili popolni, temveč za to, da se sprejmemo, ker takrat ugotovimo, da pravzaprav v svoji nepopolnosti smo popolni. Vsak zase.