Stéphane Audeguy: Edini sin
Stéphane Audeguy: Edini sin
Kar se dogaja v fikciji, je del fikcije in nič manj od tega
Francija v 18. stoletju. Iskalci resnice, laži in prevare, libertinci, Bastilja, revolucija. V izvirniku je Stéphane Audeguy izpovedi (kakšna pomenljiva beseda, ko bralca asociira na tiste Izpovedi J. J. Rousseauja) pripovedovalca Francoisa Rousseauja, domnevno brata Jean-Jacquesa Rousseauja, podal v jezikovni maniri 18. stoletja. Kakšna preslikava časa torej. Delo zato zveni kot zgoščena in jezikovno bogata pripoved. Celo tako bogata, da povprečnega misleca kar zamika, da bi si izpisal določene izseke in si vsako jutro prebral enega izmed Audeguyevih citatov.
Brat Jean-Jacquesa Rousseauja je še kot mladostnik pobegnil od doma in nikoli več se ni vrnil. Audeguy pa izgubljencu vdihne vagabundsko fiktivno življenje. Tako nastane posnetek avtobiografsko-zgodovinske pisave, avtorjev drugi roman, za katerega je leta 2007 prejel literarno nagrado Prix des deux Magots.
Življenje skoraj devetdesetletnega starca Francoisa, tako bogato z izkušnjami, mestoma deluje fragmentarno. Tovrstna fikcija, ki oponaša tako avtobiografsko pisanje kot tudi črpa zgodovinsko snov, bi se dala napisati na dolgo in široko, v treh nadaljevanjih, saj je “materiala” več kot dovolj. A hvala bogu se pri Audeguyu kaj takega ne zgodi. Trilogije so v zadnjih letih postale prodajna uspešnica – še zdaj pa nam ni jasno, če zaradi dolgosti ali zaradi vpeljevanja erotičnega podtona –, po kateri posegajo predvsem sladostrastnosti željne pripadnice nežnejšega spola.
Tudi v romanu Edini sin bi se dalo najti kaj za sladostrastnice. Naštejmo nekaj primerov: Francois že zelo zgodaj, ob pomoči svojega mecena, odkrije užitkarski svet libertinske senzualnosti. Ta ga ne pritegne samo čutno, temveč celo poteši njegov raziskovalni um. Zaposli se v znanem pariškem bordelu, postane pa tudi izdelovalec erotičnih pripomočkov. Zaradi svojega načina življenja je eden izmed tistih redkih izbrancev, ki jim je dovoljeno imenovati se zapornik Bastilje. Izza zidov Bastilje se spajdaši s slovitim markizom de Sadom. In prav Francois je tisti, ki pred pozabo reši de Sadove zapiske Sto dvajset dni Sodome in jih proda nekemu knjigarnarju.
Čeprav se sladostrastnicam epizoda z de Sadom verjetno dobro sliši, pa vendarle Audeguyev roman ni knjiga, ki bi jo priporočila bralkam Petdeset odtenkov sive. Niti tistim, ki v zgodovinsko-literarnih drobcih takoj prepoznajo zgodovinsko berilo in jih ponotranjijo kot nesporen dokument zgodovinske preteklosti. Edini sin je priporočeno čtivo za cinike (ali tiste, ki to šele hočejo postati), ljubljence arhaičnega sloga in vse, ki znajo razumeti fikcijo. Kar se dogaja v fikciji, je torej del fikcije in nič manj od tega.
Stéphane Audeguy: Edini sin. Prevedla Suzana Koncut. Sanje, Ljubljana 2013.
