Hej, ti … lepa si!

Ženske smo včasih prav zares čudna bitja. Včasih smo tako zelo obremenjene z našim videzom, da vmes pozabimo kako zelo lepe pravzaprav smo. Vsaka na svoj način. Ni je ženske, ki ne bi imela na sebi vsaj ene lastnosti, zaradi katere je lepa. Zelo lepa. Oči, pegice, tiste prikupne ličnice in gubice, ki so se na obraz narisale zaradi smejanja, zato se nikar ne obremenjujte zaradi teh gubic, kajti nasmeh in sreča sta nekaj najlepšega, kar si ženska (in moški) lahko nadenemo. Ne verjamete? Poskusite. Poglejte se v ogledalo in se nasmehnite sami sebi. Vi in svet je takoj lepši, kajne?

In ker ženske tako zelo rade ”pozabimo” kako lepe smo v resnici, pišem te vrstice. Kot opomnik sebi in drugim ženskam, da se bodo morda po tem, ko jih bodo prebrale počutile boljše glede same sebe in svojega videza. Kajti … hej ti – lepa si! V vseh pogledih. In nikoli ne pozabi na to. Pozabi pa misli, ki se ti podijo po glavi, da tvoja koža morda ni dovolj napeta in obrvi niso oblikovane v perfekcijo. Nimaš dolgih in nalakiranih nohtov, noge pa že obupno kličejo po britvici. Lepa si. Z vsemi napakami in posebnostmi vred. Kar stopi pred ogledalo in se enkrat za spremembo poglej ne-kritično in dovoli ženski v tebi, ki si jo v navalu slabe vesti, da ne skrbiš dovolj zase, potlačila nekam na dno. Ko ji bo uspelo priti na površje, boš zagledala lepotico. Pravo lepotico, ki živi in deluje neodvisno od vseh ”kaj vse mora ženska dati nase” nasvetov in pričakovanj in spoznala boš, da je namesto tega, kaj daš nase pomembno tisto kar daš vase. V svojo dušo. Kajti naša duša je naše resnično ogledalo in lepota.

Veste, sem ženska, ki za to, da se počuti lepo, ne potrebuje pudrov, maskare … No, pustimo ob strani moje najstniške dni, ko še smeti nisem nesla iz hiše, ne da bi si na obraz nanesla puder. Bog ne daj, da me je kdo videl brez pudra! Potem pa sem sčasoma spoznala, da ni nič narobe, če se ne skrivam za plastjo pudra. In konec koncev spoznala, da se brez pudra in drugih ličil počutim veliko lepšo, svobodnejšo kot pa z njimi. Seveda mi paše, ko si vzamem čas in se lepo namažem, si nanesem senčilo, rdečilo in vse kar spada zraven. Kateri ženski pa ne. A to počnem ob posebnih priložnostih. Tako za vsak dan? Ne. Ne potrebujem tega. Priznam, me ”prime” dvakrat na leto, da vsako jutro poskrbim za svoj makeup, tak nevsiljiv, a še vedno opazen. In koliko dela imajo takrat vsi z mano. Da je nekaj drugačnega, da sem drugačna. A po kakšnem tednu dveh, me to pretvarjanje in skrivanje za masko ličil mine in zopet se vrnem k urejenemu, a nenaličenemu obrazu. Seveda ni nič narobe, če se vsakodnevno ličite, če se brez ličil počutite ”gole” in vam le-ta predstavljajo del vas, vaše osebnosti. In prav o tem govorim. Sledite sebi in svoji osebnosti. Nekatere ženske se z ličili počutijo odlično, druge pač ne. Morda celo nelagodno in zaradi tega nismo nič manj ženske, nič manj lepe. Važno je le, da se dobro počutimo v svoji koži. In takrat smo še posebej lepe.

In ko tako razmišljam najprej, oh ženske … koliko tegob pravzaprav povzročamo same sebi in druga do druge. Modne smernice, depilacija na ta in pa oni način, ”vse” hodimo (pa res?!) na ono pa tisto nego, nohtki, trepalnice in ni da ni … Hkrati pa smo tako zelo nepravične ena do druge. Ženske znamo tako zelo hitro obsojati druga drugo (čeravno same menimo enako, a nam čredni nagon ne dovoli, da bi povedale kaj si v resnici mislimo, da ne bi slučajno izpadle kot nekdo, ki ne skrbi zase).

O čem le govorim boste rekli? Vzemimo za primer britje nog. No, za ta primer pustimo ”modne navdušenke” in ženske, ki (po)skrbijo, da je njihov videz vedno kot iz škatlice ob strani (ob tem se rajši ne vprašam koliko časa (in denarja) zapravijo za to, a to je že druga zgodba). Govorim o povsem običajni ženski, ki je sicer rada urejena, skrbi za osebno higieno, ne gre pa za ”lep” videz preko vsega. Predstavljajte si ženske, prijateljice ki klepetajo o tem in onem in na dan pride tudi beseda o britju nog v zimskih dneh. In ena izmed njih se končno opogumi in prizna, da pa pozimi ni tako zelo vestna glede tega, kot sicer. In vse ostale se na hitro spogledajo in takoj ogorčene začnejo govoriti, da ne, jaz si jih pa vsak dan, to je tako ”fuj” in bla, bla, bla … In prva ženska, ki si je upala priznati to ”nemarnost” si vsa osramočena sama pri sebi tiho misli:”Sem res tako zanemarjena?” Medtem ko v skupini druga ženska prav tako utihne, se potegne vase, se prisiljeno smehlja in si misli:”Sem res tako zanemarjena?”, da pa bi priznala na glas, da si tudi ona včasih pozimi noge obrije le enkrat na mesec ali pa še to ne, si pa seveda ne upa, ker glede na ”napad” na prvo žensko, je očitno to res znak totalne zanemarjenosti. Grda, grda ženska! In tako takoj naslednji dan v drogerijo (vsaka zase seveda) odrvita dve obupani ženski, s samozavestjo na dnu in si kupita cel kup pripomočkov, ličil in preparatov, za katere v veliki meri niti ne vesta kako naj jih uporabita, ampak hej! Zanemarjeni pa ne bosta. Začenja se nova doba in ženski (vsaka pri sebi) skleneta, da od sedaj naprej bosta pa urejeni, lepi, modni …

To morda traja mesec dni, ženska pa kljub vsem preparataom, ki jih redno vsak dan nanaša na svoje telo in sveže obritim nogam (seveda – vsak dan!) še vedno ni srečna.

Zato drage moje, nič ni narobe, če si (poleg vseh ostalih stvari, ki si jih zaupamo med seboj) zaupamo tudi to, da se kdaj, kljub temu da skrbimo zase, za svojo osebno higieno in nego počutimo grde in čisto nič privlačne, sploh če se začnemo primerjati z raznimi članki o tem kaj vse mora biti v ženski torbici in vedno pri roki, pa medtem, ko opazujemo sodelavko, ki je vedno tako zelo šik in urejena, vam pa kdaj enostavno zmanjka časa za te ”podrobnosti”, ali pa ste zvečer tako zelo utrujene, da se vam niti najmanj ne ljubi narediti še pedikure, depilacije, pilinga in ne vem česa vsega še, nato pa si še eno uro urejati nohte. Ja, kje pa imam čas … Verjemite, odziv, ki ga boste dobile na iskrenost bo zelo presenetljiv. Vam povem mojo zgodbo? No, pravzaprav je najina zgodba. Zgodba dveh prijateljic, ki si povesta vse in sta šli tokrat še korak dlje.

Vse se je začelo z mislimi v moji glavi, ki so me preganjale te dni. Sem lepa? Dam dovolj nase? Sem videti zanemarjena ali urejena? Sem sploh ženstvena? In … o groza, vseh grozot – obrvi si nisem populila že cel mesec! Ob tem sem se počutila kot totalno neurejena in zanemarjena in ja, celo lena in povsem netipična ženska. Kako si lahko pozabim populiti obrvi?! En mesec! A enostavno nisem jih. Pri vseh rečeh, opravkih, ki me čakajo skozi dan, so bile obrvi na seznamu opravkov nekje na 596 mestu. In ko opazujem vse te ženske okoli mene, kako urejeni so njihovi lasje, se počutim še slabše. Tako zelo urejene frizure imajo, ne pa jaz in moji svojeglavi skodrani lasje, katerih nagajivi prameni vedno kam zaidejo. In potem še ena stvar zaradi katere se ne počutim čisto nič tipično žensko – poleti  veliko hodim bosa; ni važno trava, kamen, pesek, še na vrt grem velikokrat bosa. Ne bojim si umazati stopal. Kar se pozna na mojih stopalih, ki potrebujejo veliko, veliiiiko več drgnjenja zvečer. In potem opazujem ženske v sandalih in vidim njihova brezhibno urejena stopala. Moja, res da so sicer čista, a vseeno je razlika med stopalom ki je večino časa boso in stopalom, ki pač ni. Vsakodnevna pedikura? Oh joj, kje pa imam čas in voljo še zato? Vsak dan pa res ne. Enkrat mesečno (ali se vsaj trudim, da je to enkrat na mesec) si vzamem čas za sprostitev in poskrbim, da moja stopala zadihajo, kaj več pa … ne, ne bo šlo. In potem opazujem ženske, ki se potrudijo in si k vsaki obleki kot dodatek dodajo drugačne uhane. Sama večkrat dlje od moje najljubše zapestnice in dveh različnih ogrlic ki ju menjam (ostalih 20 je lepo pospravljenih v šatulji) ne pridem. Pa si mislim:”Pa dobro Irena, a te bo ubilo, če bi vsak dan zamenjala še uhane?” In iskren odgovor sami sebi je:”Ne, ne bi me ubilo”, ampak enostavno pozabim. Ni mi  pomembno ali imam uhane ali ne. Da ne govorim o vsakomesečnih nakupih novih hlač, majic in ne pozabimo ujemajočih se torbic. Pa kdo za božjo voljo ima čas nenehno nakupovati nova oblačila? Kdo sploh potrebuje vsak mesec nova oblačila? In od kje jim volja za nakupovalne pohode?! In ja, da se vrnem k ujemajoči se torbici … hmmmm … imam nekaj torbic (natanko 4, in le ena je nova, pa še to sem dobila za rojstni dan), in potem kombiniram. Tisto, za katero se mi zdi, da najbolj paše zraven trenutnih oblačil. Saj je to dovolj, kajne? Ali pač ne, če pogledam malo naokoli? Ohhhhh ženske koliko dela imamo same s seboj (in drugimi!).

No in takšna in še nekatera druga razmišljanja so me pripeljala do tega, da sem prijateljico čisto direktno vprašala kaj si misli o meni. Ali se ji zdim urejena? Ali morda zanemarjena? Povedala sem ji tudi, da pričakujem le in samo iskren odgovor. In da, če mi le-ta ne bo všeč, seveda ne bom nič huda. Ker potrebujem iskren odgovor. In verjeli ali ne, čeprav sem rekla, da ne bom huda, je njen odgovor v meni sprožil jezo. Jezo nase, ker ne znam v sebi videti tistega kar imam, tistega kar sem.

Veste kaj mi je odgovorila (in vem, da je njen odgovor iskren, ker takšni sva in si poveva stvari brez dlake na jeziku)? Da se ona sama, ko je skupaj z mano počuti zanemarjeno. Da se jaz za razliko od nje znam uredit (hmmm, pa saj samo nekaj potegnem iz omare in oblečem – pa verjemite, moja omara ni tipična ženska, je bolj prazna kot ne, z nekaj kosi oblačil, ki so mi všeč in v katerih se dobro počutim). Da včasih, ko me zagleda v sebi začuti slabo vest. Da si jaz gotovo večkrat spomnim pobrit noge kot ona (o ne, draga moja prijateljica, se ne spomnim, 😉 samo spomni(te) se na moje enomesečne obrvi).

Ob prvem šoku, saj sem pričakovala bolj odgovor v stilu:”Ja Irena, res bi lahko se malo bolj uredila”, sem ji povedala kaj si pa jaz mislim o njej. Zakaj sem za mnenje vprašala ravno njo. Ker je vedno tako urejena. Brez izjeme. Prav tako kot jaz ne nosi ličil, a je tako zelo, zelo lepa! Draga prijateljica, recimo ji Tanja, lepa si, urejena si. Čudovita si od znotraj in to se vidi tudi navzven. Vedno lepo oblečena, čeprav ti ta oblačila imenuješ ”nič posebnega” in ”za doma”. In tvoj nasmeh in oči so pikica na i tvoji lepoti. Nohti, zaradi katerih se tako zelo obremenjuješ. Res, da niso dolgi in na njih ni laka, so pa vedno lepo kratko pristriženi in urejeni. Vedno.

Ja, lepi sva. Lepi, ker najina obraza krasi nasmeh do ušes, lepi, ker skrbiva za osebno higieno in se redno umivava (četudi si noge obrijeva le vsak tretji ali četrti dan; pozimi pa (seveda) le trikrat v sezoni 😉 ), se oblečeva v čista in lepa oblačila (ki seveda ne rabijo biti zadnji modni hit) in lepi sva, ker sva pogledali vase in našli žensko v sebi. In ta ženska se ima rada.

In to, drage moje, to, da se imamo rade je največja lepota, ki jo ženske premoremo. Večja je od dizajnerskih oblačil in ujemajočih se čevljev in torbice, večja je od plasti (sicer skrbno nanesenih) ličil, večja od visokih pet in sijočih, v popolno frizuro urejenih las. Večja je od kakšnega kilograma preveč. Sama nisem suha. Nikoli nisem bila. A veste kaj, še nikoli mi ni nihče rekel, da je to prva stvar, ki jo opazi na meni. Že nekaj let nazaj mi je soseda rekla, da je prvo kar na meni opazi to, kakšno energijo izžarevam. Skratka, vse ženske  smo lepe, ženstvene. Vsaka na svoj način. In ta lepota se izraža z našo samozavestjo, nasmehom in trdnim, odločnim korakom v svet. Z ličili ali brez. Brezhibnimi obrvmi ali ne … Zato, hej ti, draga moja, ženska, ki to bereš … lepa si! Le poglej se! Res si lepa.

In ti moški, ki si morda vseeno prebral te vrstice do konca (in najbrž vmes zavijal z očmi s čim vse se ženske ubadamo oziroma se ne ubadamo več, ko enkrat pridemo do pravega spoznanja), povej svoji partnerici, sestri, mami, … da je lepa. Takšna kot je. Kajti, na  žalost ali pa k sreči, z nami ženskami je pač tako, da nas morate na našo lepoto kdaj pa kdaj spomniti tudi drugi.