Grad Bran v Romuniji – Drakulov grad

Grad Bran je danes ena od najbolj obiskanih znamenitosti Romunije. Privablja s svojo skrivnostnostjo, nenavadnostjo, predvsem pa z zgodbo o Drakuli. Na našem potovanju po Romuniji – Transilvaniji smo ga seveda tudi mi obiskali.

Kdo je bil Drakula?

Drakulo je leta 1897 “utelesil” irski pisatelj Bram Stoker v istoimenski knjigi. Zgodbo je postavil v Romunijo, na razpadajoči grad v gorovju med Transilvanijo in Moldavijo, čeprav teh krajev sam nikoli ni obiskal. Drakula je sicer izmišljen lik, a njegova krutost naj bi temeljila na resnični osebi – Vladu Tepežu.

Vlad Tepež ali Vlad III. Dracula se je rodil leta 1431 v Transilvanskem mestecu Sighisoara. Njegov oče Vlad II. je bil sprejet v Zmajevski viteški red, s čimer je dobil naziv Drac, kar pomeni zmaj. Drakula pa pomeni zmajev otrok, zaradi česar naj bi Vlad Tepež III. dobil naziv Drakula. Njegov oče ga je kot talca pri 6 letih pustil v turškem ujetništvu.  Ko je odrasel in postal vladar, se je s krutimi načini maščeval Turkom in ljudem, ki mu niso bili po volji. Njegova najbolj znana metoda usmrčevanja je bila natikanje na kol, pri čemer naj bi umirajoči moral umirati vsaj 48 ur.

Vlad Tepež III. Drakula

V vlaškem jeziku pa naj bi Drac pomenilo tudi hudič. Vlahi so namreč v tistih časih takšen naziv dajali ljudem, ki so izstopali zaradi izjemnega poguma, okrutnih dejanj ali spretnosti.  Kljub okrutnosti je namreč med ljudmi Vlad Tepež III. Drakula slovel kot rešitelj pred Turki.

Zgodbe o Drakuli so se pričele razširjati že kmalu po smrti Vlada Tepeža, Bram Stocker pa jih je z romanom o vampirskem in kri pijočem grofu Drakuli še podkrepil. V Romuniji se je v 70-letih prejšnjega stoletja, še v času komunistične diktature, pričel razvijati Drakula turizem. Zanimivo pa je, da je roman v romunščini prvič izšel šele leta 1990, torej po padcu komunizma.

naslovnica prve ameriške izdaje Drakule iz leta 1899, z gradom, ki je podoben gradu Bran

Grad Bran

Med našim potovanjem po Transilvaniji smo polni pričakovanj prispeli do gradu. Ob vznožju so nas najprej pričakale številne stojnice s spominki o gradu in Drakuli ter številnimi domačimi izdelki.

spominki na stojnicah z motivi Drakule

Ob našem obisku pa seveda nismo bili edini. Skorajda istočasno je pod grad prispelo več avtobusov in tako se je pred vhodom naredila kar dolga vrsta, temu primerna je bila gneča tudi v samem gradu. A gneča je le uro kasneje izpuhtela, tako da je od sreče odvisno, ali pridemo v grad v času največje gneče ali pa si privoščimo mirnejši sprehod po grajskih sobanah.

gneča ob vhodu v grad

tolkalo na vratih

Grad Bran leži na obrobju Transilvanije, nedaleč od lepega srednjeveškega mesta Brasov, ob vznožju Karpatov. Prvič je bil omenjen leta 1377 in bil stoletja pomembna utrdba, saj mimo njega vodi cesta iz Transilvanije v Vlaško. V ozki soteski  so z gradu na nizki vzpetini nad sotesko lahko obvladovali prehode in pobirali davke na tej trgovski  poti. Kot mejna in carinska točka je grad prenehal delovati v tridesetih letih 19. stoletja, močno pa je bil poškodovan sredi devetnajstega stoletja med rusko-turško vojno in revolucijo.

Grad Bran na sliki Ludwiga Rohbocka iz leta 1883

Po prvi svetovni vojni je grad pripadal romunski kraljici Mariji in postal ena njenih priljubljenih rezidenc, med leti 1921 in 1929 pa je bil tudi popolnoma prenovljen.  Po smrti kraljice Marije leta 1938, je grad pripadal njeni hčeri Ileani. Leta 1948, s pričetkom komunističnega režima, pa je bila kraljevska družina izgnana iz gradu. Od leta 1956 je bil v gradu muzej, leta 2006 pa je bil grad vrnjen Habsburžanom. Danes je tako grad v zasebni lasti, njegovi lastniki so Habsburški nadvojvoda Dominik in njegovi sestri, grad pa je še naprej odprt za javnost.

slike romunskih srednjeveških vladarjev v prvi sobi v gradu

kraljica Marija, princesa Ileana in sedanji lastniki gradu

Meni je bil grad všeč, kljub temu, da v njem skorajda ni sledu o Drakuli. Grad je namreč zelo razgiban, namesto običajnih velikih soban so nas v njem pričakale manjše prijetnejše sobice, opremljene s starim pohištvom.

V gradu je med bolje opremljenimi soba kralja Ferdinanda, kjer je na ogled celo kraljevska krona.

Poseben občutek pa nam je dal vzpon skozi skrivno ozko in strmo stopnišče med prvim in tretjim nadstropjem. Zaradi vsega tega sem resnično  dobila vtis skrivnostnosti, ki ponavadi v romanih obdaja življenje v gradu.

Grad Bran resda ne ustreza Drakulovemu gradu iz romana, saj naj bi ta stal na meji Transilvanije z Moldavijo in ne Vlaško, kljub temu pa je najbrž zaradi svoje arhitekture in upodobitve v filmih zaslovel kot Drakulov grad. Prav tako v njem ni nikoli živel niti Drakula, niti Vlad Tepež, verjetno pa je Vlada Tepeža pot zanesla mimo gradu.  Pač pa so bili v gradu posneti nekateri prizori filma Drakule. Eden od prizorov iz tako imenovanega dokumentarnega filma o Drakuli je nastal prav na spodnjem stopnišču.

Eno od stopnišč na gradu,

na katerem je bil posnet eden od prizorov iz filma o Drakuli

prizor iz filma o Drakuli

viteška oprava v sobi z opisom Drakule

mučilna naprava

Da pa iz mesta ne bi odšli brez pridiha o Drakuli, je med stojnicami tudi Drakulova hiša strahov. Nam je sicer ni uspelo obiskati, a  četudi bi imeli čas, bi gotovo rajši počakala zunaj 🙂

Grad Bran pa seveda ni edini, ki ga povezujejo z Drakulo. Poleg ogledov gradov je mogoče celo bivanje v Drakula hotelu v  Bistriti, v severnem delu Transilvanije.

Grad, kjer naj bi Vlad Tepež resnično prebival, pa naj bi bila trdnjava Poenari, kjer na navzočnost Vlada Tepeža spominjajo lutke, nataknjene na kole.