Ekonomske razmere v Sloveniji
Kratek pogled na ekonomske razmere v Sloveniji
Slovenija občuti krizo drugače kot drugi. Vse bolj očitno postaja, da je vedno večji proračunski primanjkljaj eno izmed večjih bremen. Država kompenzira primanjkljaj z zadolževanjem. Večanje dolga pa pomeni vedno večje breme v prizadevanjih za izboljšanje življenjske ravni prebivalstva in ostalem razvoju. Poleg omenjenih pa ima zadolževanje tudi drugačne posledice. Kot dolžniki se moramo do svojih upnikov obnašati primerno poslušno. To nas marsikdaj privede v neugodno situacijo, saj se lahko zgodi, da moramo reagirati tudi v nasprotju z lastnimi interesi. Državljani občutimo le, da se država usmerja predvsem v večji policijski nadzor, hujše sankcioniranje, skratka predvsem v skrb za zadovoljitev lastnih interesov. Dolgoročne vizije enostavno ni – smo res že tako daleč, da nam vizijo narekujejo upniki?
Ekonomska infrastruktura
Vsak zaključen ekonomski subjekt lahko dolgoročno deluje le, če se lahko s svojo dejavnostjo preživlja. Tako je tudi z državo.
Vsakemu narodu (v našem primeru državi) mora biti zagotovljen vsaj eden od naslednjih virov, da lahko samostojno preživi:
- naravni viri,
- dovolj velik trg,
- »ekonomska infrastruktura« (znanje, storitve, industrija, …)
Slovenija nima naravnih bogastev, s pomočjo katerih bi lahko vzpostavila proračunsko ravnovesje. Ravno tako nima velikega trga, saj predstavlja že malo večje evropsko mesto (npr. Milano) večji trg kot celotna Slovenija.
Ostaja nam na razpolago le »ekonomska infrastruktura«. Zato bi morala biti ena od prioritet vlade le-to zaščititi. To nedvomno pomeni prevzeti nadzor nad industrijskimi in drugimi viri, ki ustrezno delujejo in si s tem zagotoviti »blokado« obstoječega stanja. Tovrstna »blokada« pomeni, da bi država morala zaustaviti propadanje obstoječih zdravih podjetij in na ta način doseči zagotovljeni minimum delovanja gospodarstva. Ta podjetja bi morali uvrstiti med nacionalne blue chip-e in jih tudi ustrezno promovirati. Vsekakor je pomembno, da je v teh podjetjih lastniška struktura dolgoročno v domači večinski lasti. Razumljivo je, da bi si država s svojimi ukrepi morala konstantno prizadevati k povečevanju uspešnosti blue chip-ov. Uveljavljanje odgovornosti upravljavcev bi moralo biti brezkompromisno.
Dolgo se že vlečejo polemike o tem ali prodati odločilni delež Mercatorja tujcem ali ne. Mercator je nedvomno največja slovenska trgovska veriga, ki je še vedno v večinski domači lasti. To pomeni, da večina ustvarjenega dobička ostaja na domačih tleh. V primeru prodaje tujcem bo ustvarjeni dobiček odtekal v tujino.
Preko medijev nepretrgoma spremljamo »pospravljanje pogorišč«, ko poslušamo kako kriminalisti trkajo na ena in druga vrata raznih vodilnih podjetij, ki so še pred kratkim predstavljala stebre gospodarstva. Novo nastajajočih tovrstnih pogorišč je vedno več, zato so morali celo okrepiti strukturo zaposlenih na tem področju (npr. ustanovitev slovenskega FBI). Tako kot v medicini tudi drugod velja, da je bolje preprečevati kot zdraviti. Zato bi morala vlada zagotoviti omogočanje spremljanja upravljanja podjetij tudi s strani zaposlenih, sindikatov, predvsem pa s primerno učinkovitostjo sodne veje. V kolikor pa država ne bo zagotovila ustreznih regulativov, bo prej omenjeno spremljanje upravljanja predstavljalo le občasno »neprijeten smrad« za vodilne, ki ga bodo brez težav odpravili z odpuščanji »iz osebnih razlogov«.
Reforma sodnega sistema
Doslej opisanemu pa bi morala slediti tudi reforma sodnega sistema. Slovenski sodni sistem je postal neučinkovit, za kar obstaja več razlogov.
- Neodvisnost sodstva v Sloveniji enačimo s popolno nedotakljivostjo sodstva, kar v praksi deluje kot absolutizem, v katerem pravna stroka ni nujno na prvem mestu.
- Javne službe pa so v času bohotenja socialnih razlik postale sod brez dna. Tipičen primer je uspešnost zdravniškega sindikata, ki v vseh letih obstoja v svojih zahtevah ne beleži nedoseženih ciljev. Vse vlade bi se morale zavedati, da so sindikati javnega sektorja lahko uspešni v svojih zahtevah le toliko, kolikor to dovoljuje gospodarska rast, ki se kaže skozi uravnoteženo proračunsko porabo. Vlade, ki podlegajo pritiskom nerealnih zahtev (velikokrat zaradi svoje lastne nesposobnosti), s tem pripomorejo k večanju »proračunske luknje«.
Posledice neučinkovitega sodnega sistema
Rezultati takšnega ravnanja pa imajo drastične posledice. Poenostavljeno povedano:
- javni sektor na tak način postane zgled za nenormalna razmerja plač;
- na ta način se omogoči nastajanje stebrov moči (lobijev) v javnem sektorju (sodniški, zdravniški, bančni, itd.), katerih namen je najprej poskrbeti zase;
- lobiji delujejo povezano, kar ima za posledico verižno povečevanje proračunskih stroškov (stavki zdravnikov sledi stavka sodnikov, temu stavka v šolstvu, itd.)
- zaradi ne-podjetniške naravnanosti se presežki sredstev, ki jih prejemajo od države večinoma trošijo v zagotavljanje prestižnosti (dragi avtomobili, ipd.). Ker proizvodov prestiža doma ne proizvajamo, jih kupujejo v tujini. To pomeni, da se presežki sredstev, ki jih proračunski porabniki iztržijo od države, večinoma ne obračajo na domačem trgu, temveč odtekajo v tujino.
Slovenci se izjemno radi sklicujemo na »gnili socializem«, katerega smo ovrgli tudi zaradi tega, ker je omejeval pohlep. Lastnost, »da vsakdo potegne od države/družbe kar se da« – pa smo iz socialističnih časov obdržali…
