Diete, razstrupljanja, posti …
Tudi v tem tednu je bil tak dan (kaj ga sploh v katerem tednu ni?!?), ko ni šlo čisto nič po načrtih. In ko tako po polni meri osebnih neuspehov in frustracij čakam, da bo končno vse skupaj minilo, me prešine pregrešna misel … sladoled! Največjo banjico, kar jih bom našla v nič kaj poletno založeni trgovini bom kupila, vzela žlico in se spravila nad njo, kot da mi je storila nekaj groznega. In tako je bilo. Moža na srečo ni bilo doma, zato sem se lahko basala brez pogledov zgražanja in obtoževanja. In povem vam, tlačila sem vase sladoled, kot da gre za zlato medaljo in tako dolgo, da so mi možgani vmes vsaj dvakrat odpovedali od mraza in da mi je bilo slabo kot že dolgo ne.
Potem je prišla na obisk še teta po imenu Slaba vest. Vsaka ženska in prenekateri moški jo že poznate, zato veste, da ni nič kaj prijetna gospa. In se je začelo sramotenje-a je bilo zdaj tega treba? A se počutiš kaj boljše? Kaj pa dieta brez sladkorja za dobro počutje? Za zdravje, za tvoje zdravje? In zdaj boš dobila mozolje in kandida bo udarila v vsej svojem zmagoslavju. In jetra, ah ta boga jetra, koliko dela imajo sedaj za prazen nič itd… V upanju, da bom vsaj malo potolažila zlobno teto, sem si pripravila velik vrč vode z limono-da malo nevtraliziram ves cuker, ki se mi pretaka po žilah. In sem žlempala vodo, kot da je spet zadnja, zraven pa panično kuhala zelje v največjem loncu, ki ga premorem … Ah diete, razstrupljanja, posti, čiščenje ali kakorkoli že imenujete to nadležno zadevo, ko v roke vzamete svoje življenje in zdravje ter se odločite zdravo jesti.
Pa ne me razumeti narobe, sama prisegam na razstrupljanja in seveda na zdrav (zmeren) način življenja, ampak pride trenutek, ko si dovolim malo skreniti s poti. Sploh v tem času, ko se ponovno za trenutek, nehote ali hote, ozremo nazaj in osmislimo preteklo leto. Ko podoživimo vse zmage, ki smo si jih priborili, ko ozavestimo vse dobro, ki smo ga storili ali ga bili deležni. Ko še enkrat pozdravimo vse, ki so se nam pridružili in ko le grenek nasmeh pomaha v pozdrav tistim, ki smo jih izgubili. Sedaj je najboljši čas, da se zahvalimo za vse, kar imamo in si postavimo za cilj, da bomo dosegli tisto, kar nam manjka. S hvaležnostjo v srcu povejmo bližnjim, da jih cenimo in bi težko živeli brez njih. Potrudimo se, da bomo videli pozitivne plati naših življenj, a si ob enem postavljali ambiciozne cilje, do katerih bomo poskušali priti v bližnji prihodnosti. A ne pozabimo, leta še ni konec, še veliko lahko storimo, še veliko dosežemo, še lahko kujemo usodo nas samih ali naših sodržavljanov. Še lahko nekoga osrečimo, še lahko pomagamo.
Sama bom dala svoj glas ljubezni, v trgovini bom del nakupljenega blaga zložila v košarico z napisom Anina zvezdica, trudila se bom, da bom še komu polepšala kak trenutek. Vem pa tudi, da bom brez slabe vesti pekla piškote vseh vrst in barv, jih degustirala in pekla še več. Pojedla bom vse izdelke iz svinjskega mesa in vso nezdravo hrano, ki se valja po hladilniku. In ko se dokončno zakisam ter zredim kako kilico ali celo dve, se nameravam v januarju ponovno zdravo prehranjevati in zmerno živeti. Takrat se morda tudi oglasim s kako razstrupljevalno kuro.
Opravičujem se tistim, ki so prebrali članek misleč, da bodo našli v njem kak dober nasvet za post oz čiščenje telesa. Morda januarja;-).
Pa vesele božične praznike in naj bo v novem letu končno tako, kot si že vsa leta želite. Srečno!
