Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka
Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka
Amerikanka je četrto prozno delo Chimamande Ngozi Adichie oziroma njen tretji roman, za katerega je prejela več literarnih priznanj, med drugim nagrado Nacionalnega združenja književnih kritikov (za književnost v angleškem jeziku).
Sredi razbeljenega dne vstopimo v svet protagonistke Ifemelu, Nigerijke, ameriške priseljenke, blogerke, ki se odloči, da se po trinajstih letih preseli nazaj v domovino. Preden bo odšla, si bo dala splesti kitke. Lasje v Amerikanki ne odražajo zgolj ženskosti ali ženskega karakterja, temveč identiteto. Lasje afriške ženske niso lasje belke in nikoli ne bodo, pa čeravno obdelani s kupom preparatov za lase, da bi dobili obliko, ki jim ni lastna, da bi se prilagodili, predrugačili. Ifemelu se temu upre in v tujem svetu, kjer se šele zave svoje identitete, samozadostno nosi afro pričesko. Vprašanje identitete, vprašanje rase Chimamanda Ngozi Adichie odstira skozi detajle, skozi protagonistkine simpatije do Obamove kolektivne predsedniške zmage, skozi njen blog – Rasne težave ali različna opažanja o ameriških črncih (do nedavnega poznanih kot črnuhih) skozi oči neameriške črnke.
Ifemelu spoznavamo predvsem retrospektivno, prav tako retrospektivno spoznavamo moškega njenega življenja, poročenega Obinzeja, njeno najstniško ljubezen. Ifemelu in Obinze sta nekoč sanjarila o čudovitem življenju »onstran« – naivni efekt velikih ameriških sanj. Ameriko izkusi le Ifemelu (čeprav ne tisto, o kateri sta sanjala), Obinze pa postane del statistike »vrnjenih« afriških priseljencev. Povratnica Ifemelu se v domovini sooči s tem, kdo bi lahko bila ali kdo bi lahko postala. Nekdo, ki pogreša stvari, ki jih je bil deležen onstran in jih tostran ne more posedovati. Obenem pa se prične zavedati, da so med »stvarmi onstran« elementi, ki jih je ponotranjila.
Pisateljica, ki zagovarja feministično držo, se kljub stereotipnim družbenim vzorcem izogne stereotipnim opisom vzorcev in odnosov. Primer stereotipa je v nekem trenutku Obinze, izobražen in razgledan, ki v Veliki Britaniji postane čistilec stranišč ter ilegalni priseljenec in ga sistem »obravnava« kot družbeno smet oziroma zabriše tja, od koder je prišel. In to tik preden bi se poročil, pridobil legitimno vstopnico za tamkajšnje življenje, in morda celo začel resnični odnos s svojo lažno ženo. Sentimentalnost ne pritiče tem prizorom, čeprav je zaslutiti Obinzejevo bridkost, ko leta kasneje v elektronskih pismih Ifemelu razčleni, česar sebi ni nikoli razodel.
Napetost vložne ljubezenske zgodbe pisateljica stopnjuje s pretrganostjo stikov med protagonistoma in nazadnje z odložitvijo njunega srečanja v domovini. Ifemelu in Obinzeja druži občutje hrepenenja, ki se na trenutke zdi kot hrepenenje po nedorečenem, čeprav je navsezadnje del hrepenenja tudi hrepenenje po življenju, ki bi ga lahko ali morala živeti, hrepenenje po izgubljeni ljubezni.
Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka. Prevedla Gabriela Babnik. Sanje, Ljubljana 2014.
