Srečanje z naravo

Bilo je nekega jutra, ko sem se potikal po gmajni. Izza grmovja je nenadoma poskočil srnjak in že ga ni bilo več videti. Toda skoraj takoj je bilo slišati njegov glas. In tu se zgodba začne.

Slišal sem ga. Njega, to čudovito naravno bitje v naravi, v njemu lastnem okolju. Na njegovem terenu, kjer sem bil vsiljivec, pa čeprav nehote. Slišal sem ga. Slišal sem ga skozi ušesa v sebi, v svoji duši, slišal sem ga s sočutjem, zato sem zaznal njegove občutke. Začutil sem v sebi njegove občutke. Takó sem ga slišal.

Strah ga je bilo ob mojem vznemirjanju. In jezen je bil, da sem ga zmotil. In sem se mu odzval in oglasil z mirnim glasom, nežno, neagresivno, toliko, da sem mu dal vedeti, da nisem gospodar in ga ne ogrožam, in da je vedel, kje se nahajam, saj se nisva videla. Sčasoma se je njegov lajež umiril in počasi oddaljeval. Med mojim premikanjem sem se mu oglašal, da je vedel, v katero smer grem, vedno z mirnim, pomirjajočim glasom. Najina komunikacija je trajala morda nekaj minut, potem sva se razšla, vsak od naju je šel po svoje.

Vendar se je nekaj pri vsem tem zgodilo in ostalo v meni. Doživel sem srečanje in ga občutil. Prilagodil sem se naravnemu bitju, povezal sem se z njim in ga doživel. In to je ta čudovita izkušnja, ki je ostala v meni kot eno najlepših in najdragocenejših doživetij v življenju. Ker nisem bil slep in gluh kot buldožer, ampak sem prisluhnil njegovim občutkom.
In s tem spoznanje o sebi, da to zmorem brez težav. Da sem v sebi tako naraven, tako zelo povezan z naravo in njenimi čudovitimi bitji. S spoštovanjem, uvidevnostjo, obzirnostjo, nenasilnostjo, umevanjem. Da sem naravno bitje, usklajen z naravo, s katero in od katere in v kateri živim.

Tako, kot Indijanci niso poznali divjine, ki so si jo izmislili prišli belci, ampak so preprosto in enostavno živeli v naravi, tem čudovitem okolju, v skladu z njo, ki jim je bila dom. Tako čudovit dom!

To moje občutenje, ki je sočutje, je pri vsem tem najdragocenejše. Nihče mi ga ne more plačati, nihče mi ga ne more vzeti. Lahko pa ga delim z vami z željo, da takšno tudi vi doživite. Takrat boste vedeli, ker boste čutili.
Ta moja izkušnja mi kaže, da sem živ, ker čutim, da sem plemenit, ker sem sočuten. Da imam svojo dragoceno vlogo v svetu in življenju. Hvala, mati narava, da te sprejemam in se ti dajem, da sem to, kar sem, da sem v resnici in ne le navidez živ. Da sem del tebe, tvoje lepote in dragocenosti, življenja, ki je večno.