Ugrabljena, prisiljena… POROČENA

»Ampak… a je tebe tudi strah, da te bo kdo ugrabil, kot so ugrabili tvojo mamo?«

»Ja, seveda.«

Ko sem se sprehajala po Biškeku, kirgizijski prestolnici, sem naletela na nevesto. Oblečena je bila v dolgo belo obleko, posuto z bleščicami in sestavljeno iz več plasti. Pričesko je imela urejeno »v nulo«, temnorjave lase je imela skodrane in spete na vrhu glave, v njih pa so se svetili majhni kristalčki. Pomislila sem, da mora imeti veliko potrpljenja, ker je morala pri frizerju sedeti zelo dolgo. Tudi naličena je bila perfektno, na njenem obrazu ni bilo nobene napakice. Vsakdo bi jo lahko zamenjal za princesko. In potem sem srečala še eno nevesto. In še eno. Vse so si bile podobne: oblečene so bile v prelepe bele obleke in se potrpežljivo smehljale. Takrat še nisem vedela, da morda niso tako srečne, kot se zdi… vsaj ne vse.

Tradicija pravi, da je poroka najpomembnejši dogodek v življenju kirgizijske ženske. Pri poroki se ne varčuje, slavje je zelo veliko, povabljenih je več sto gostov. Z nevesto, ki je sedela v parku, smo izmenjali nekaj besed in kmalu smo bili povabljeni na poroko. Seveda se nam je to zdelo simpatično in prijazno, ampak kmalu sem pomislila, da se mi zdi absurdno, da na poroko povabiš znance, ki jih komaj lahko imenuješ znanci, ker si jih videl le enkrat v življenju. In jih tudi nikoli več ne boš videl. Nesmiselno se mi zdi, da ljudje celo življenje varčujejo za poroko, ki traja en sam dan. Da morata ženin in nevesta celo poroko presedeti, medtem ko ostali plešejo. Da je veliko porok dogovorjenih. Najbolj nesprejemljivo pa se mi zdi, da v Kirgiziji ugrabljajo neveste.

O ugrabljanju nevest sem največ izvedela v gorski vasici Tash Rabat. Zvečer smo se zbrali v topli jurti, okrašeni z vzorci, ki so jih izdelali domačini. Zavarovani smo bili pred ostrim mrazom in lahko smo prisluhnili lokalni vodički.

Vse skupaj se je začelo z običajem – običajem ugrabljanja nevest. Fant in dekle sta se brezmejno zaljubila… le ena težava jima je preprečevala srečno življenje. Poroke v Kirgiziji so bile skoraj vedno dogovorjene in njuni starši so imeli za svoje otroke (njiju) pripravljene drugačne načrte. Ampak par je našel rešitev: dogovorila sta se, da bo fant ugrabil dekle. Tako se bosta zaljubljenca lahko poročila.

Vodička je govorila hitro, njen glas je bil veder. Sledil je kratek premolk, nato pa je začela pripovedovati počasneje in z nekoliko nižjim tonom. Še vedno je govorila tekoče, vseeno pa sem v njenem glasu lahko čutila nekakšno zadržanost, kot bi imela v grlu cmok. Bilo je jasno, da tema, ki sledi, ni lahka.

Kmalu se je pred mojimi očmi izrisala premikajoča se podoba. Dekle, ki je naša evropska kultura še ne bi uvrščala med odrasle, ampak med najstnice, se sprehaja po pločniku, ravnokar se vrača iz šole. Kmalu se je pred mano izoblikovalo moje lastno filmsko platno. Besede so tvorile slike, te pa so se združevale v posnetke.

Skupina moških se dekletu neslišno približa in na njeno glavo posadi vrečo. Dekle vpije, se otepa in brca. Domačini stojijo in mirno gledajo. Ne dogaja se nič nenavadnega. Čeprav je ugrabljanje nevest ilegalno, tudi policija takšnih primerov ne jemlje preveč resno. Dekle je skupina moških zbasala v kombi in jo odpeljala k bodočemu ženinu domov.

Najpomembnejša naloga je zaupana ženinovi materi. Prepričati mora bodočo (ugrabljeno) nevesto, da privoli v poroko. Prepričevanje lahko traja ure in ure, dekletu je obljubljeno najsrečnejše življenje in najboljši mož… in če dekle želi oditi, se mati uleže na tla pod vrata in pravi dekletu: »Ali si res upaš stopiti čezme, me onečastiti?« Dekle želi oditi, ampak ne more. Nepremično sedi na stolu. Privzgojeno spoštovanje do starejših jo je ohromilo in ne upa si stopiti čez ženico, ki leži na tleh. Morda bi ji celo uspelo, premagati spoštovanje do starejših. Ampak temu se pridruži še strah, da je njena družina ne bo sprejela nazaj, ker je že toliko časa preživela v hiši neznanega moškega. Strah je upravičen.

Kako se vse skupaj konča? Dekle, ki spominja na princesko in je oblečeno v prelepo belo obleko, se med hojo v parku nasmiha. Zraven nje hodi njen bodoči mož, oblečen v prelepo srajco in rekelc. Celo življenje bo preživela z moškim, ki jo je ugrabil.

Kot nalašč je med razlago v jurti ugasnila luč in ostali smo v popolni temi. Soočeni smo bili z besedami, ki so obvisele v zraku. Kmalu smo jurto razsvetlili z mobiteli…dovolj je bilo teme, potrebovali smo svetlobo.

Lokalna vodička je naš večerni pogovor, ki se je zavlekel v noč, zaključila zelo pozitivno. V njenih očeh sem videla, da verjame, da se situacija spreminja. Spremembe se dogajajo počasi, ampak se. Preko družbenih omrežij in različnih videoposnetkov je vedno več ljudi ozaveščenih, vedno več jih ve, da ugrabljene neveste niso srečne, prav tako niso srečni njihovi otroci in nenazadnje tudi ugrabitelj ni srečen.