Alternativno zdravljenje (1)

Pri tokratnem prispevku, ki je čisto moja zgodba, bom morala preko svojega principa pisanja, ki je bil do sedaj bolj ali manj neoseben. Prispevek bo sestavljen iz treh delov. Le tako bo dobil želeno vrednost. Poudarjam, da ta ni namenjen kritiki zdravstvenega sistema ali osebja, ampak je le v morebitno pomoč. Zdravniki delajo čudeže in ko gre za življenje ljudi, so vsekakor v vseh pogledih angeli v belem. Po njihovi zaslugi moj otrok lahko živi normalno življenje, zato moj osebni moto ni kritika temveč globoko spoštovanje do njih. Alternativna medicina nam služi le kot energetska samopomoč in vzporedno zdravljenje z uradno medicino. V prvem delu želim izpostaviti svojo diagnozo, ki je razlog, da je ta prispevek sploh nastal.

Prvi simptomi ali vzrok za obisk pri zdravniku

Kot polnoletna punca sem takrat začela opazovati spremembe, za katere sem se sama sebi zdela čisto premlada, da bi se lahko pojavile. Zavedala sem se, da bi bil možen razlog dedno obolenje ščitnice. Skratka, obisk pri zdravniku se je končal z napotitvijo v lekarno po samoplačniška zdravila z dano vsebnostjo vitaminov za povečanje energije. Razumljivo sem bila takrat premlada, ampak mi vseeno ni bilo všeč, da sem kot “mlada simulantka” zapustila ordinacijo. Kasneje sem se odpravila na samoplačniški ultrazvočni pregled. Ultrazvok je pokazal moteno delovanje ščitnice. Seveda takratni osebni zdravnici moja odločitev za samoplačniški ultrazvok ni bila všeč in zaradi skrhanega odnosa je moja kartoteka po moji odločitvi potovala do naslednje osebne zdravnice.

Prekomerno delovanje ščitnice

Moje obolenje ščitnice ima dolgo zgodbo, ki pa jo bom skušala čim bolj skrajšati. Moje težave je osebna zdravnica vzela resno in me poslala na nadaljnje preglede, ki so potrdili prekomerno delovanje ščitnice. Predpisali so mi terapijo z jodovimi zdravili, ki sem jih začela uživati. Prepovedali so mi tudi kajenje. Držala sem se navodil, ampak ob zaužitju prve tablete je bila reakcija nepojasnjena. Sprožila je neznanski jok, ki je bil videti kot stranski učinek zdravil. Tukaj se je zadeva precej zapletla. Osebna zdravnica je obrazložila, da ta reakcija ni možna in da je prepričana, da je to le v moji glavi, ker mi ni všeč opustitev kajenja. Moja zgodba in dokazovanje o upoštevanju navodil je bilo zaman. Nikakor nisem uspela priti niti malo dlje od njenega prepričanja in tako sem obupala ter zadevo prepustila usodi.

Ponovna diagnoza ščitnice

Po nekaj letih me je spreletela misel, da si znova pomagam samoplačniško in se odpravim na vnovični pregled ščitnice. Po pregledu so mi postavili diagnozo verjetnega kroničnega vnetja ščitnice in podali navodila pregledovanja preiskave krvi TSH in me razumljivo odrešili potrebe po jemanju jodovih zdravil.  Kmalu za tem je sledila moja prva zanositev. Slabo počutje proti koncu prve nosečnosti je bilo tako nevzdržno, da sem želela bolniško. Osebna zdravnica je mojo prošnjo zavrnila z obrazložitvijo, da nosečnost ni bolezen. Moja kartoteka je znova romala do tretje osebne zdravnice, ki mi je odredila bolniško. Takoj ko sem uredila zamenjavo osebne zdravnice, sem se znašla kot hospitalizirana nosečnica proti koncu sedmega meseca zaradi suma na prezgodnji porod. Po dvomesečnem popolnem mirovanju sem normalno rodila zdravega otroka. Po porodu je bila diagnoza ščitnice poporodno vnetje ščitnice. Vnetje ščitnice kot tako je najpogostejši vzrok za njeno slabše delovanje. Še posebej pogosto se bolezen začne v nosečnosti oziroma poporodnem obdobju.

Nepojasnjeno nenormalno slabo počutje pri drugi nosečnosti

Druga nosečnost je bila čista polomija. Prva dva meseca nepojasnjena krvavitev, naslednje mesece nenormalno slabo počutje brez trohice energije. Še naprej je sledilo redno spremljanje TSH, ki je bil normalen in težave niso bile povezane s ščitnico. Telo in glava sta delovala le 8 delovnih ur na dan. Vrnitev iz službe je predstavljala le počitek zaradi nezmožnosti urejanja ostalih stvari. Takrat je trpela z menoj vsa okolica. Prvi otrok ni dobil prave mere pozornosti, saj je očka skrbel za gospodinjstvo, kajti jaz sem popolnoma brez moči lahko le legla v posteljo. Še danes ne vem, kako sem normalno prestala nosečnost in normalno rodila. Teh devet mesecev je bilo namreč najtežjih v vseh letih slabega počutja. Zdravnica mi je preverjala slabokrvnost, specialist krvno sliko zaradi ščitnice. Bilo je vse v mejah normale in nisem potrebovala nobenih zdravil za ščitnico. A po vsem tem še danes ne vem, zakaj takšno slabo počutje.

Nepojasnjene težave z vidom eno leto po drugem porodu

Med drugo nosečnostjo sem en mesec pred porodniško odšla na dopust. Poleg slabega počutja so me izdajale še oči. Nisem več dobro videla številk na računalniku in nisem bila več prepričana o kvaliteti svojega dela. Sodelavke, ki so prejete račune obravnavale za menoj, sem prosila, naj me opozorijo, če bi se pojavile napake. Preden bi se to tudi zgodilo, sem odšla na dopust. Po enem letu porodniškega dopusta sem se vrnila na delovno mesto in razlika je bila neznosno velika. Moje oči so komaj gledale računalniški zaslon in po šestih urah je bila slika na računalniku zelo nejasna. Spomnim se, kako sem po končanem delovnem času imela tako slaboten vid, da niti za volan avtomobila nisem upala sesti. Doma me je čakala zgolj enaka zgodba iz časov moje druge nosečnosti. Bila sem izžeta in brez moči za kakršno koli delo doma. Dodatno so se vrstili še neznosni glavoboli in vrtoglavice. Čakale so me obveznosti, čakal me je partner in dva otroka, katerima so oči žarele z željo po moji pozornosti. Bolj kot sem se trudila zbrati moči za normalno delovanje, manj mi je uspevalo.  Misel na to, kakšno je moje počutje, me je dobesedno morila. Zavedanje, da to ne more biti tako, me je preganjalo, a pomagati si sama nikakor nisem znala in tudi ne nihče drug. Seveda me nihče ni razumel, nihče razen mojega partnerja, ki je videl, kakšno je moje dejansko stanje doma. Ščitnica je po drugem porodu dobila končno diagnozo kroničnega vnetja z normalnim TSH-jem in terapije še vedno ni bilo potrebno izvajati, kot že ob prvem samoplačniškem pregledu specialista ne.

Preiskave oči, glave

Težave z očmi so se stopnjevale in sploh sem občutila drastično spremembo po vmesni nadvse stresni zdravstveni izkušnji enega otroka, ki je verjetno bila pika na »i«. Kakorkoli je bilo potrebno v službi za računalnikom imeti popoln vid. Napotila sem se po nova očala, saj sem predvidevala, da je to edina rešitev. Okulist me je napotil k osebni zdravnici po napotnico za podroben očesni pregled. Pojasnil mi je, da sem v desetih letih zamenjala toliko leč na očalih, da bo verjetno potreben pregled v očesni ambulanti. Zdravnica je ugotovila moje škiljenje ob začudenju, da se tega ni odkrilo že pri osemnajstih letih, ko sem izbirala poklicno pot. Svetovala mi je vaje fuzija, kot svetujejo otrokom, da se očesna mišica znova okrepi in oko preneha uhajati na eno stran. Pri mojih tridesetih je bilo kristalno jasno, da te vaje ne bodo naredile čudeža. Doma sem vadila sama, kot mi je bilo naročeno, a izboljšanja ni bilo. Škiljenje zdravnici vseeno ni pojasnjevalo vsega in napotila me je nevrologu, ta pa na magnetno resonanco. Po vseh pregledih niso odkrili nič. Vse je bilo brez posebnosti in takšnih izvidov je načeloma vsak vesel, toda jaz sem tokrat spraševala dalje. Odgovora nisem dobila. Vem le, da moram piti veliko vode za boljše počutje in za manj glavobolov in da se moram izogibati delu za računalnikom ter se po vsej verjetnosti enostavno prekvalificirati. Oko se pri računalniku osredotoči na točko in tako je nadzorovanje oslabljene mišice v očesu onemogočeno ter izzove škiljenje in posledično glavobole.

Izvidi brez posebnosti, a težave še vedno prisotne

Nasvet zdravnika je bil ob sočasni izgubi službe sicer na mestu. To je bilo z njegove strani tudi povsem razumljivo, kajti vzroka očitno enostavno ni bilo moč najti. Dolgoročno ob iskanju nove službe ta vseeno ni dosegal mojih pričakovanj. Iz moje osebne perspektive je naveden nasvet za mojo izobrazbo diplomirane ekonomistke pomenil nekaj nesprejemljivega. Spraševala sem, kako je razlog težav morebitno povezan z diagnozo ščitnice. Odgovor je bil, da preiskava krvi – TSH pove dovolj in da preiskave pri specialistu niso potrebne. Omenjeni krvni izvid pregleda ščitnice je pri meni v mejah normale že deset let. Od kod potem izvirajo težave, ki se stopnjujejo? Tokrat nisem menjala osebne zdravnice, ker sem jo popolnoma razumela.

Zdravstvo je pač takšno, kot je. Tudi zdravniki imajo omejitve, katerih razlage nimam namena navajati. Skratka niso krivi, da ne morejo deliti napotnic kadarkoli in komurkoli, ki bi si zaželel. Iz tega razloga sem se lotila pogleda na situacijo iz druge perspektive. Razmišljala sem sledeče: Trenutno je pač tako in jaz se moram nekako znajti, če hočem normalno živeti dalje. Toda s takšnim počutjem to nikakor ni mogoče. Nekaj je potrebno spremeniti, saj to negativno vpliva na mene in na mojo celo družino. Naprej grem sama po svojih vedenjih in čutih ter hkrati po svojih zanimanjih za tovrstne tematike. Morda je desetletna normalna krvna slika kljub težavam, ki so se skozi leta stopnjevale razlog, da spoznam v življenju kaj novega. Morda so težave, ki so prisotne kljub brezposelnosti, le sporočilo v obliki simptomov, kot so: motnje vida, sočasno težavno vsakodnevno delovanje z izžeto trohico energije iz telesa, neznosni glavoboli, težave s prebavo, izguba osnovne človeške energije za strast v partnerski zvezi, za pogled na vrednote, ki mi jih nudi življenje, za srečo, ki jo imam na drugih področjih življenja.

Sprva so bili simptomi skupek fizične nemoči, ki se je sprevrgel v skupek simptomov psihične nemoči, ki je nastala iz samega strahu. Strahu pred odgovorom, zakaj je počutje takšno kot, da komaj še živim. Strahu, kaj je narobe, da se počutim tako, kot da moje telo deluje le z okoli 50% energije iz leta v leto, iz dneva v dan. Mnogi so mi dejali, da je kriva brezposelnost, ker povzroča stres. S to trditvijo se nisem strinjala. Če bi bila ta trditev pravilna, se težave ne bi stopnjevale toliko let. Nikakor nisem razumela, zakaj bi stres brezposelnosti lahko bil takšen dejavnik. Ta dejavnik mi lahko le sproži razmišljanje o tem, kako dalje, kakšno službo iskati glede na slabovidnost za računalnikom brez podane možnosti kakršnekoli pomoči glede te težave, ki je bila le kapljica v morju vseh ostalih težav. Hkrati se nisem in nisem mogla sprijazniti s tem, da sem toliko časa in denarja porabila za študij ob delu, ki mi naj bi bil podlaga za – danes onemogočeno –izvajanje delovnih nalog. Delo s številkami sem nadvse rada opravljala in bi to delo rada opravljala še danes, vendar je pogoj dober vid. S slabim vidom namreč pisarniški delavec razumljivo dela napake, ki niso dovoljene in pri številih je situacija lahko še posebno sporna za kvaliteto dela. V mojem primeru ta rešitev žal niso očala, kajti če bi bila rešitev mojih težav tako enostavna, ta prispevek ne bi nikoli nastal.

Kaj storiti, kje poiskati pomoč, kako doseči boljše počutje

Ko še nisem bila mati in ko še nisem imela svojega gospodinjstva v skupnem življenju s partnerjem, sem ob slabem počutju navadno šla počivat. Sošolci iz časov, ko sem študirala ob delu, se me spominjajo po tem, da sem med predavanji okoli šeste ure navadno odpotovala v dremež. Sedaj, ko sem mati dveh otrok in imam družinsko življenje, telo zahteva od mene fizično sposobnost in glava psihično sposobnost delovanja. Dom potrebuje izvajanje opravil, ki so neizogibna. Pozornost potrebuje tako partnerski odnos kot tudi otroci. Otroci potrebujejo vzgojo, igre, aktivnost, veselo, sproščeno in radostno družino. Prav tako potrebujejo zdrave starše, ki imajo dovolj energije za pozornost, ki je potrebujejo vse več. Otrok vse to potrebuje že v predšolskem obdobju. Ob dejstvu, da do njegovega petega leta starosti lahko naredimo starši največ, mi moje slabo počutje nikakor ni bilo všeč. Nikakor mi ni bila všeč misel na prihodnost, saj si ne predstavljam, koliko starševske energije potrebuje sodoben otrok, ko gre v šolo. Konec koncev je moja trenutna brezposelnost prehodno obdobje, v katerem se navajam organizirati čas za potem, ko bo nastopila nova služba in bodo dnevne obveznosti terjale le dobro počutje. Vedela sem, da je čas za spremembo, ki ji bom dolgoročno hvaležna sama in predvsem moja družina. Vedela sem, da mi bodo vsi simptomi pokazali pravo pot do ozdravitve na glede na nepojasnjene razloge.

Ko pogledam sebe pol leta nazaj, ne morem verjeti spremembam. Na kratko lahko povem, da sem takrat bila najbolj srečna, ko sem spala. Danes pa sem najbolj srečna, ko zjutraj zagledam nov dan pred seboj. Takrat se zahvalim za svoje dobro počutje in za zdravje moje družine ter se veselim vsakega trenutka svojega življenja. Tisto prej ni bilo življenje, bilo je životarjenje in nenehno iskanje rešitve slabega počutja. Izgubo službe sem vzela kot priložnost, ki mi prinaša čas zase, čas za zdravljenje. Začela sem brati literature in poizvedovati ter iskati alternativne poti zdravljenja. Odločila sem se poiskati alternativno metodo zdravljenja in našla informacijo o izvajanju energetske medicine (energetska samopomoč), ki mi je ob sočasnem osebnem delovanju prinesla veliko več pozitivnih sprememb, kot sem jih sploh kdaj upala pričakovati. V sanjah si nisem predstavljala, da bom jaz lahko kdaj ob izredno dobrem počutju ljubila to življenje, ki je bilo prej le eno samo breme, v katerem sem se znašla zaradi nenormalno slabega počutja, ki mu ni bilo videti konca.  Sedaj natanko vem, zakaj je bilo prej tako in zakaj je sedaj vse drugače. Pozitivni rezultati omenjene metode alternativnega zdravljenja sledijo v drugem delu objavljenega prispevka.