Pozitivno starševstvo – otrokov Jaz

Ego in Višji Jaz

Osebno se mi dogaja to, da kadarkoli je za menoj kakšna lekcija, ki mi nakaže trenutno razpotje, se navadno pojavi navdih za prispevek. Nekako sem imela do sedaj veliko dela s preobrazbo svojih vzorcev, ki sem jih nosila v podzavesti. Ti so bili takšni, ki niso ravno dobri za pripravo otrok na svet, ki jih čaka. Mojima otrokoma namreč želim, da bi našla sebe prej, kot sem se jaz. Da bi znala poslušati sebe bolje, kot sem se do tega obdobja jaz. Da bi se zavedala, da smo prvi mi in naši vzorci in da je vse ostalo okoli nas zrcalo našega delovanja.

Ravno iz navedenega vidika me pozitivno starševstvo nadvse zanima, kajti vse se nekje začne in starši smo tisti, ki jim kažemo pot z našim značajem, z našo voljo in z našo osebnostno rastjo. Tu pa nas ego s stanjem ugodja in posledično z iskanjem krivcev za našo usodo, nadvse zavira. Mnogo lažje je kriviti druge, kot pogledati v sebe.

Prišla sem do nekakšnega zaključka, ki mi bo koristil v situacijah, ki so pred menoj. Otrok potrebuje čas in pozornost od očeta in mame. Še mnogo več pa zanj pomeni osredotočenost na njegova čustva in to lahko s pozitivnim starševstvom dosežemo. To je eden od načinov pozitivnega starševstva, ki se ga da izvajati tudi takrat, ko starš nima na razpolago neomejeno količino časa. Razmišljanje o otroku, spoznavanje otroka in psihološko doumeti njegov pravi Jaz, se da zelo dobro s čustveno inteligenco obvladovati. O tej se vse več piše, saj vemo, da imamo čustveni in razumni um in vemo, da se nam pospešeno razvija desna polovica možganov, kar je nujno v skladu z evolucijo, saj kolektivna zavest počasi prehaja na nivo srčne čakre. Žal je do tega še zelo daleč.

Foto: Flickr – Vladimir Pustovit

Ne bi šla v podrobnosti, kako ljudje delujemo na nivoju tretje čakre, ker opazovanje le tega zna biti včasih celo boleče. Od vsega mi je najbolj nesprejemljivo to, da pogosto starš otroku ne privošči sreče oziroma uspeha. Pogosto tiči razlog v lastnem neuspehu starša. Ali zavidanje otroku, da ima čas za delo na sebi in da uživa v tistem, kar počne ter da gradi temelje za svojo prihodnost. Vsa ta zavist je le moč, ki si jo krademo eden drugemu z dokazovanjem sebe, ker v sebi ne najdemo pravega Jaza. Ko le-tega najdemo, je situacija lažja, ker smo namreč bistveno močnejši in usklajeni s svojim bistvom. Vsa razdvojenost ima hude posledice, ki se vse bolj kažejo v vsej problematiki na vseh življenjskih področjih. Ego imenujemo to, ko osebnost vleče osebo stran od njenega bistva. Ego v celoti temelji na strahu, le Višji Jaz temelji na zaupanju in ljubezni. Ko se naučimo poslušati le tega, je življenje bistveno bolj radostno in malce enostavneje, ne glede na preizkušnje, ki jih doživljamo. Ampak posameznik ne more spremeniti ljudi, posameznik se lahko le navadi na okolico oziroma jo z duhovno rastjo avtonomno zamenja s prijaznejšo okolico in usklajujočo s svojo novo frekvenco. V sebi deluje na način, ki je iz energetskega vidika boljši za njegovo osebnost in tako privabi ljudi na enaki frekvenci energije, ki je z delom na sebi višja oziroma pozitivnejša.

Harmonija v odnosih

Slednje spoznanje je to, da bo otrok naredil kar se od njega pričakuje šele takrat, ko bomo mi naredili to, kar otrok pričakuje od nas. Ko bomo mi sprejeli otroka takšnega kot je, bo tudi otrok sprejel nas takšne, kot smo. Enako je s partnerstvom. Ko mi ne bomo več partnerju zavidali njegovih pozitivnih lastnosti zaradi tega, ker jih sami nimamo, bomo partnerja lažje sprejeli in začeli delati na sebi in se učiti od njega. S tem učenjem pa se kmalu zavemo tudi svojih pozitivnih lastnosti, ki jih prej brez jasne samopodobe nismo videli. Posledično bo tudi on sprejel nas takšne kot smo in cenil naš trud, ki prispeva h harmoniji družine, saj se tako negativna energija razblini in pozitivna energija dobi svojo moč.

Pozitivno starševstvo temelji na harmoniji v odnosih in ne na iskanju napak v enem članu družine, prej na iskanju in popravljanju lastnih napak. In da ne bo napisano razumljeno popolnoma napačno, naj poudarim, da gre za to, da otrok od nas pričakuje podporo, razumevanje, sprejemanje njega in poslušanje njegovih čisto individualnih želja in potreb. Tu ne govorim o materialnih dobrinah, ki jim ni videti ne konca ne kraja. Tu govorim o osebnostnih veščinah, ki jih kot starši lahko podarimo otroku. Pozitivno starševstvo lahko s pomočjo pozitivne energije posameznika vodi nas starše tako, da zavržemo vse stare »klišeje« in se podamo na pot k novim pristopom, ki temeljijo na upoštevanju čustev otroka. Seveda pa te vrline lahko podarimo otroku šele takrat, ko zavržemo negativne vrline in sprejmemo nove, ki so prijaznejše za sodobne otroke, ki so mnogo bolj čustveni, kot so bile generacije pred nami.

Vse v življenju in v svetu gre vzajemno. Ampak mi se tega premalo zavedamo, saj imamo premalo razvito empatijo. V odnosih morajo vedno biti zadovoljne vse strani, če želimo imeti harmonijo. Enako kot mora biti v telesu harmonija energij, da organizem deluje brezhibno. To je dejanski pogoj, da dobimo nazaj svoje zdravje. Predvsem pa moramo biti srečni mi sami s seboj, če smo se za spremembo odločili mi. Če je zadovoljen le eden, ta vztrajno črpa energijo od nezadovoljnega in raste na svoji moči. Oseba na drugi strani pa izgublja na moči in se izčrpava, temu pa s časoma sledijo stresi zaradi osebnega nezadovoljstva in posledično bolezni. Pozitivno starševstvo je tisto, ki lahko preprečuje te blokade pri otroku, ki povzročajo energetske zastoje, ti pa v nadaljevanju fizična obolenja.

Foto: Flickr – Diana Robinson

Otrokov Jaz je močno povezan z dominantno vzgojo. Vedeti moramo, da če želimo, da otrok živi izključno po naših načelih predvidene prihodnosti, ki jo želimo krojiti otroku mi, ta otrok ne bo nikoli našel pravega Jaza. Tako mu namreč ne damo priložnosti, da bi otrok razmišljal o tem, kaj otrok želi v svojem življenju oziroma o svojih potencialih. Otrok mora imeti do starša spoštovanje, saj je starš tisti, ki ga vodi no 18. leta. Kasneje pa ima otrok vso pravico kot odrasla oseba, da se odloča sam o svojem življenju. In če najde svoj pravi Jaz kmalu, potem lahko gre po poti svojega načrta, bolje rečeno življenjskega namena. Če le-tega najde šele v zrelih letih, ko ima ustvarjeno že svojo družino, pa je to bistveno težje. Tukaj bi dodala še slednje. Ko ima otrok kot odrasla oseba svoj Jaz, kar mu omogoča pozitivno starševstvo, tega ne bo omajal nihče. Niti partner, niti družba. Če pa tega otrok kot odrasla oseba nima in pride do morebitnih nevšečnosti, ki niso po godu starša, pa ne moremo za nastalo situacijo kriviti otroka, niti ne njegove nove okolice. Mi smo namreč tisti, ki smo dolžni otroka vzgajati tako, da bo ta njegov Jaz izstopil, ko bo pravi čas za to. Pri vsakem motečem delovanju otroka se moramo najprej mi vprašati, in sicer kot straši, kje smo zgrešili pri vzgoji. Otroku smo vzor, otrok se uči od nas. In če mi ne prepoznamo lastne napake, bo to napako otrok slej ali prej našel pri nas. Vprašanje pa je, če bo zmogel najti morebitno napako pri sebi, ko bo imel izkušnje s svojimi otroki. Tega se učimo mi in to zmoremo naučiti tudi otroka. Te veščine sicer spominjajo na duhovno starševstvo, ki ima enake temelje kot pozitivno starševstvo. Ko te veščine osvojimo, se za nazaj nima smisla obremenjevati. Kar je bilo je bilo z namenom, da smo se mi nekaj naučili, če le zmoremo pogledati v sebe. Ko otrok vidi, da se učimo starši prepoznati lastne napake, dobi vzor, da bo tudi sam v življenju skušal popravljati sebe in ne okolice. Ko spremenimo lastne vzorce, se spremeni tudi okolica. To pa poveže cev sklop o osebnem delovanju človeka.

Otrok ima čas za svoj razvoj

Ljudje smo res zelo zanimiva bitja. Ko človek nima dobrega počutja ali družina, si želi le zdravja. Ko človek čuti, da medsebojni odnos s partnerjem doživlja tihe in skrite preizkušnje, si želi le-to rešiti. Ko človek ve, da nima lastne avtoritete nad lastnimi otroki, si želi le-to dobiti na zdrav način zase in na način, ki omogoča otroku optimalni razvoj. Ko človek postori z delom na sebi vse našteto, vse kar je nekaj let imel cilj postoriti, takrat se končno zaveda sebe. In ko se zaveda sebe, ugotovi, da želja ni konec. Z lastnimi potenciali lahko človek naredi marsikaj.

Toda kaj naredi, ko z vsem tem ugotovi, da ima tisoč nerealiziranih idej za lastno kariero? Takrat se izgubi in se zave, da obstaja rek »priložnost zamujena ne vrne se nobena«. Pa vendar se priložnost lahko vrne, le cilji so v tem primeru dolgoročni. Načeloma pa so to priložnosti, ki jih ima človek kot mladostnik. Takrat ima eno in edino skrb, ki se glasi NAJTI SE. Kadarkoli v življenju lahko najdemo sebe in svoje želje, to drži. Te želje lahko z idejami tudi realiziramo s pospešenim razvojem oziroma s ponovno povezavo z zemeljsko energijo. Vendar to je proces, ki traja in leta bežijo. Poleg tega je to proces, ki terja od človeka čas. Terja čas za izobraževanje, raziskovanje, spoznavanje, prakticiranje … Ta čas sicer res lahko človek ob dobri organizaciji posveti tudi sebi, ampak prioriteta je družina. Skratka, ko ima človek svojo družino, je njegova naloga posvetiti se družini, če želi, da otrok odnese vzorce o tem, kaj sploh družina pomeni. In pozitivno starševstvo je tisto, ki nam daje vedeti, da je prioriteta naše delovanje in naša preobrazba vzorcev, ki bi bili moteči v odrasli dobi.

Otroci rabijo našo podporo v tistem trenutku, ki jo potrebujejo. Ko le-ti odrastejo, naj bi bili že samostojni s svojo samozavestjo in podpore naj ne bi več potrebovali v tolikšni meri, razen, če otrok ne uspe »prerezati popkovine« oziroma, če mu mi ne zmoremo pri tem pomagati. Priložnost za sebe se sicer lahko vrne, ampak je pot do nje mnogo daljša in težja od tiste poti, ko smo jo imeli v mladosti. Ta pot je možna in lahko se uresničijo cilji, ampak mora biti človek dosti bolj vztrajen, mora verjeti v sebe, mora imeti dobro samopodobo in mora imeti obilico pozitivne energije. Kajti nadoknaditi mora vsa znanja in poiskati vse priložnosti, ki so pred leti odšle mimo njega, ker ni poslušal sebe. Ne malokrat je v to vključena tudi denarna težava in ravno zaradi tega se mora človek toliko bolj kaliti v tem, kako pozitivno vodi svoje življenje. Na srečo imajo naše misli in čustva veliko moč in spreminjanje frekvenc v možganih lahko stori mnogo več, kot si lahko predstavljamo. Vse pa je odvisno od naših želja in naših prioritet v življenju, kajti vse hkrati pogosto ne gre. Odvisno je tudi od naše zmožnosti se znova prizemljiti in v naše življenje pritegniti določeno energijo. Hkrati pa tudi od naše osveščenosti, kaj lahko počnemo z izravnavanjem energij v našem telesu.

Foto: Flickr – Steve Corey

Torej, pustite otrokom, da odkrivajo svoje potenciale, da izpolnjujejo svoje želje, da gredo po poti, ki jih zanima in veseli. Naj bo to odkrivanje njihovih poti, ker ta čas je namenjen ravno temu. Poklic si izberemo enkrat v življenju in izberemo si ga vendar za celo življenje. Ko ima človek samozavest in veselje do dela, potem ima tudi uspeh. Takšen uspeh je zagotovljen kljub družbenim razmeram in družbenim pogledom. Takšen uspeh prihaja iz ljubezni do dela in iz ljubezni so sebe, to pa je rezultat pozitivnega starševstva. Podarite jim to in jih poskusite voditi v smeri, kot se otrokom zdi, da bi bila pot njihovega interesa in njihovih želja. Res je, da otrok malo ve kaj hoče, ampak če bo ves čas poslušal sebe, bo zagotovo vedel več. Pustimo jim, da poslušajo sebe, kajti tako bodo tudi sami odgovorni za svoje poti in morebitna razočaranja, ki jih bodo tudi lažje sprejemali. Morda pa so le rojeni pod srečno zvezdo in jih bo vodilo življenje natanko tja, ker je njihov življenjski namen. Mnogim to uspe in razlog za to vrlino je jasen, le ozavestiti ga je potrebno. Mnoge pozitivno starševstvo vodi tako, da se najdejo. Mnogi pa so uporniki in gredo po svoje, da se sploh lahko najdejo. In ko se to zgodi nastane zamera, ki ne naredi prav ničesar dobrega in skrajni čas je, da se ljudje vsaj malo zavemo, da je potrebno vedno pogledati v sebe in končati z rutino iskanja napak v drugih. Otrok je vendar naš in živi, kot ga mi učimo in če bomo kdaj spoznali, da smo ga učili nekaj kar ni v skladu z njegovim smislom, ne moremo še naprej pričakovati slepe poslušnosti od njega. Takšna vzgoja je že davno preživela in čas je, da se premaknemo naprej h globljemu zavedanju in začnemo razumeti pozitivno starševstvo.

Če izhajam iz osebnih izkušenj, bi dobro leto nazaj ob branju takšnega prispevka rekla le: »Lahko je govoriti, ampak težje je izvesti.« Danes pa na vso mojo srečo lahko trdim, da ni možno le govoriti, ampak je možno to tudi narediti, če le pridobimo dobro počutje in svojo esenco nazaj. Potrebna je le želja po spremembi, pogum na poti raziskovanja sebe, močna volja, neomejena vztrajnost in sposobnost poslušati svoje srce in ne navodila, ki jih daje družba. Družba namreč ne ve, kaj so naša stališča, kaj so naša izkustva, kaj si želimo, kaj so naše sanje in kaj smo v to življenje prinesli s seboj v svoji duši. Vse to lahko le z redkimi zelo premišljeno delimo, in sicer zaradi vse večje zavisti, ki krade pozitivno energijo, in to je posledica množičnega osebnega nezadovoljstva v srcih zaradi razdvojenosti. Ampak tako je in tako bo vedno ostalo, saj ta pojem zavisti ne bo nikoli uničen, sicer pa se ga le malokdo zaveda. Takšen je namreč svet, in ta svet ne bi obstal, če ne bi bil sestavljen iz dobrega in slabega, saj vse sestoji iz pozitivne in negativne energije. Torej negativne energije ne moremo uničiti, kar vedno poudarjam v prispevkih, lahko se le zaščitimo pred njo in sicer z ljubeznijo, to je vse kar lahko storimo. Prej ko to človek SPREJME, lažje mu je v življenju. Da lahko to sprejme, pa potrebuje moč nevtralne (zemeljske) in univerzalne (vesoljne) energije, da zmore preko sebe in preko svojega ega, skratka, da najde svojo pot.

Res pa je, da intenzivno razmišljamo o preteklosti takrat, ko za nekaj podzavestno krivimo sebe. Torej nehajmo krivit sebe in nehajmo krivit vse druge. Spoznajmo napake in le-te poskusimo popraviti v tej meri, da nam bodo te lekcije prinesle boljšo prihodnost. Seveda pa to lahko storimo le takrat, ko damo ven iz sebe pereč vzrok krivde za našo preteklost. Rezultat tega pa je seveda slednji. Najprej najdemo težavo, potem sebe kot krivca, ker NISMO POPOLNI, potem si to oprostimo in tako lažje gledamo v naprej. Res je, da so tudi ljudje, ki zgleda, da so rojeni pod nesrečno zvezdo, ampak človek nikoli ne pomisli, zakaj je temu tako. In če že, išče odgovor v drugih, ne v sebi. Paradoks pa je to, da vse kar nas moti na drugih, je globok izraz težav našega Jaza. Torej je vredno razmišljati o sebi in za naprej. Ko najdemo v duši popolni mir, takrat namreč lažje ujamemo frekvenco pozitive. Takrat imamo vizijo svojih ciljev in do njih stopamo neobremenjeno z okolico, počasi po stopničkah. Ob vsem tem pa dosežemo popolno osredotočenost na ta trenutek. Le-to pa nam nudi prizemljenost in hkrati naravno ravnovesje v telesu. S tem pa se naučimo premagovati številne strese vsakdanjika.

Otroke usmerjajmo pri vedenju in ne pri čustvih

Naša naloga je otroka usmerjati le pri vedenju, pri čustvih, ki so povsem njegova, pa mu vendar pustimo svojo pot. Čustva so njegova pravica in ta mu dajejo smisel. Njegova dolžnost pa je ta čustva obvladati. In kako jih bo obvladoval, če jih ne pozna? Verjetno težko! Prek čustev vendar išče sebe in če ga mi preusmerjamo, bo težko našel svoj Jaz. Pozitivno starševstvo je tisto, ki nas vodi, da smo pozorni na otrokova čustva in s tem učimo tudi njega, da je pozoren na njih sam. Že otrokove oči nam povedo vse in če kdaj zgrešimo, lahko uvidimo žalost v njihovih očeh. Vidimo lahko neko drobceno krivico zagrešene iz naše strani, ki je za nas majhna, a zanje velika! In sama beseda OPROSTI je čudežna. To je ena izmed reči, ki so nas učili prav. Ob tej besedi otroške oči zažarijo in otrok znova najde tisti del sebe, ki ga išče v nas, kajti na nek način smo vsi eno. Tudi to je del pozitivnega starševstva, in sicer otroka naučiti z lastnim vzorcem, da beseda oprosti razoroži negativno energijo. Sicer je hkrati pomembno svoje delovanje izboljšati toliko, da potreba po tej besedici pride vse manjkrat. Ampak vsi smo samo ljudje in čisto brez nje nikoli ne gre.

Vso alternativno zdravljenje je učinkovito le, ko mi spremenimo notranje vzorce, ko se mi naučimo gledati na svet drugače in iz pozitivne plati. In ko dosežemo to, lahko izrazimo svoj Jaz. Kot že rečeno, smo v času, ko se učimo delovati iz srečne čakre in ravno to delovanje spodbuja pozitivno starševstvo. Vsa tekmovanja, kritiziranja, pometanje pred tujim pragom med tem, ko je pred našim kup smeti. Vse to je to, kar znamo, kar so nas žal naučili. To pa nikakor ni v skladu s tem, v kakšno smer gre svet. Če se človek ukvarja sam s seboj, ima celo življenje dovolj dela. S tem pa raste in takšno rast uči tudi svoje otroke. Uči jih to, kar jih v šolah ne naučijo. Seveda izobrazba pomeni veliko. Ampak znanje na papirju še ne pomeni, da je to znanje, ki bo koristilo. Če človek ne ujame tega, kar nosi v duši, bo težko dosegel uspeh. Uspeh doseže s tistim, kar ima v krvi, kar mu leži, kar je v njegovem načrtu za to življenje. Zato pustimo otrokom svoj razvoj in mišljenje s svojo glavo. Kje piše, da je naše mišljenje pravo? Pravo je za nekoga in za nekoga vendar ne. Dopustimo jim iskanje sebe, pa čeprav je to iskanje sebe trma in trmastemu otroku radi rečemo, da je nemogoč. Ni nemogoč, le sebe išče in svoj ego razvija. In če ga bo pravilno razvijal, mu njegov zdravi ego seveda ne bo potrebno zdraviti na drugih. Ti sodobni otroci potrebujejo našo oporo, naše razumevanje, našo empatijo in našo iskreno ljubezen, skratka potrebujejo pozitivno starševstvo v prvi vrsti. Ne rabijo usmerjanja in slepe poslušnosti okolice. Poslušati morajo vendar sebe in se prilagoditi na frekvenco v katero se dviga celoten planet.

Otroci odraščajo in žal ob vsem tempu, ki ga od nas pričakuje sodobno življenje, mnogo trenutkov gre mimo nas. Vendar nikar ne pozabimo kako dragoceni so ti trenutki. Otroci so živa esenca, ki se spreminja in se nadgrajuje. S pomočjo pozitivnega starševstva je potrebno vlagati ravno v njih in jim pomagati razvijati sebe, da postanejo samostojni in da na življenje znajo gledati iz pozitivne plati. Službene obveznosti so tiste, ki ne morajo počakati. Sploh, če je človek na odgovornem delovnem mestu je potrebno mnogo organizacije in pozitive, da zmore prenašati ves stres. Domača opravila pa so nekaj kar je »neživa energija« in počaka. Če navedem banalni primer kot so cunje v pralnem stroju. Le-te bodo počakale tam, otrok pa bo odšel s težavo v sebi, ki se bo le stopnjevala ali zapisala v njegovo osebnost. Kot odrasel pa se bo morda znašel v krogu motečih podzavestnih vzorcev, ki si jih bo želel odpraviti, če se jih bo začel zavedati.

Imam izkušnje pri obeh otrocih, da zbolita ravno takrat, ko sama nisem osredotočena na njiju. Takrat, ko me začne preveč skrbeti za cilje v prihodnosti in za trenutne naloge. Posledično se dogaja, da čas, ki ga potrebujemo z otroci, gre nekako mimo. Mimo gre mnogo pogovorov, veliko trenutkov in pomembnega pristnega stika z otrokom, kadar docela ne prisluhnemo otroku. Pristen stik z nami bodo otroci še kako potrebovali, če želijo kdaj v življenju odrasti v osebnosti, ki jim je dana. Mnogo pristnega stika bodo potrebovali tudi v primeru, če starši želimo, da bodo zadovoljni z nami, kot s starši. Mnogokrat se zgodi, da oseba podzavestno išče svoje starše v vseh drugih, kajti ta oseba išče le sprejetje sebe. Toda, če dobro pomislimo, ali si ne želimo vsi, da bi bili sprejeti takšni kot smo? Odgovora ne bom podala jaz, saj je provokativno vprašanje, ki daje misliti vsakemu posamezniku po svoje.

Za zaključek dodajam citat odličnega dr. John-a Gray-ja, ki se v določenih primerih malce dotika teme prispevka, ki je pred vami. Načeloma pa citat govori o tem, kako s pozitivnim starševstvom pripraviti otroke na svet. Kaj potrebujejo, da ne postanejo čustveno razdvojene osebe ampak osebe z močjo v sebi, ki jim kaže pot pri lastnem in odgovornem soočanju s težavami v življenju.

Otroci potrebujejo svoje edinstvene izzive

»Bolečine in preizkušnje odraščanja v številnih pogledih niso samo neizogibne, ampak tudi potrebne. Naloga staršev ni, da ščitijo otroke pred življenjskimi preizkušnjami, ampak da jim jih pomagajo uspešno obvladovati. Tako kot potrebujejo otroci za razvoj naše sočutje in pomoč, potrebujejo tudi svoje edinstvene izzive. Ko se otrok uči sprejemati in upoštevati omejitve, ki mu jih začrtajo starši in svet, razvija bistvene življenjske veščine, kot so odpuščanje, odlaganje zadovoljitve, sprejemanje, sodelovanje, ustvarjalnost, sočutje, pogum, vztrajnost, samospoštovanje, samozadostnost, samokritičnost, neodvisnost in samoopredeljenost. Na primer:

• Otroci se ne morejo naučiti odpuščati, če nimajo komu odpustiti.
• Otroci se ne morejo naučiti počakati na zadovoljitev ali postati potrpežljivi, če dobijo vse, takoj ko si zaželijo.
• Otroci se ne morejo naučiti sprejeti lastnih pomanjkljivosti, če so vsi okoli njih popolni.
• Otroci se ne morejo naučiti sodelovati, če je vedno vse po njihovi volji.
• Otroci ne morejo razviti ustvarjalnosti, če je zanje vse postorjeno.
• Otroci ne morejo postati sočutni in spoštljivi, če tudi sami ne doživijo bolečine in izgube.
• Otroci ne morejo postati pogumni in optimistični, če niso soočeni s težavami.
• Otroci ne morejo razviti svoje vztrajnosti in moči, če jim je vse olajšano.
• Otroci se ne morejo popraviti, če ne doživljajo težav, neuspehov ali napak.
• Otroci ne morejo čutiti samospoštovanja ali zdravega ponosa, če ne premagujejo ovir, da bi nekaj dosegli.
• Otroci ne morejo postati samozadostni, če ne doživijo izključitve ali zavračanja.
• Otroci ne morejo postati samoopredeljeni, če nimajo priložnosti, da bi se uprli avtoriteti in/ali ne dobijo, kar želijo.«

(citirano po Gray 1999, 33-34)