Feminizem – ograda ali most?

Leto 2015 je precej burno v znamenju različnih socialnih gibanj, in eden izmed večjih valov v tem smislu je feminizem, tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Ker že vrabci na strehi čivkajo za ali proti feminizmu, in ker so moje misli glede tega tudi deljene, sem se odločila, da jih stresem na plano s pomočjo pisanja.

Feminizem kot definicija

Če gremo po domače, feminizem pomeni gibanje za enakopravnost žensk moškim na različnih področjih – v politiki, na delovnih mestih, v javnih in zasebnih razmerjih, seksualno in intelektualno, in še in še.

In seveda, namesto da bi bila zadeva takole lepo popredalčkana, sem morala iti gledati še uradno definicijo. Ter naletela na koš različnih podvrsti feminizma, tako da preden obtožite kakšno gorečo feministko, da njena tema nima ne repa ne glave, je dobro vedeti, kateri zvrsti gibanja pripada. Tukaj sem jih omenila samo pet, ker je ravno teh pet zadnje čase največje kresilo debat med različnim stranmi, čeprav se poimensko ne omenjajo, in so vržene v skupni talilni lonec, kar je tudi vzrok nesporazumov in predsodkov o feminizmu.

Vir: [notable-quotes.com], b.d.

Liberalni feminizem

Pa začnimo z najbolj poznanim in tudi najstarejšim, tako imenovanim liberalnim feminizmom. Liberalni feminizem si prizadeva za enakost obeh spolov (moškega in ženskega, da se razumemo,) skozi politične in legalne reforme. Ženske ima za povsem sposobne stati ob boku njihovih moških polovic in spremembe, ki jih podpira, se odražajo predvsem v videnju ženske kot enakopravne moškemu kar se tiče plač, da imajo ženske pravico do splava brez da bi morale koga spraševati za dovoljenje, pravico do udeleževanja volitev in kandidiranja na volitvah, pravico do pomoči pri vzgoji otrok in pravico do zdravstvenega zavarovanja. Liberalni feminizem osvetljuje predvsem probleme nasilja nad ženskami, predvsem  fizičnega in  psihičnega. Zgodovinsko gledano je liberalni feminizem v prvotni obliki predstavljen s strani tako imenovanih sufražetk, torej žensk, ki so si prizadevale za pridobitev volilnih pravic za ženske v Angliji in Ameriki v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju.

Vir: [historyoffeminism.com], b.d.

Anarhistični feminizem

Anarhistični feminizem ali anarho-feminizem sloni na gledanju feminizma skozi prizmo družbene strukture. Zanje je patriarhalna družba manifestacija hierarhije kot takšne, vendar naj bi bila ta hierarhija zamenjana z družbi prijaznejšim decentraliziranim prostim združenjem. Kot takšen je upor proti patriarhalni družbi za anarhiste hkrati tudi razredni upor, in posledično upor proti državi. Anarho-feministi govorijo predvsem proti odvisnosti žensk od moških na več ravneh – tako je Emma Goldman, ena najvidnejših predstavnic tega gibanja povzela bistvo z besedami: ”Zahtevam neodvisnost ženske, njeno pravico, da se sama preživlja, da živi zase; da ljubi kogar hoče ali kolikor jih hoče. Zahtevam svobodo za oba spola, svobodo dejanj, svobodo v ljubezni in svobodo v materinstvu.” Goldmanova je bila po poklicu medicinska sestra, in kot takšna se je zavzemala tudi za pravico žensk, da so poučene in imajo dostop do kontracepcijskih sredstev, in je bila ena izmed prvih žensk, ki so se javno postavile za pravice istospolnih parov, kar je bilo za čase, v katerih je živela – okrog leta 1915 – neverjetno pogumno dejanje. Ta veja gibanja ima tudi svojo zastavo – kvadrat, diagonalno presekan in pobarvan črno in vijoličasto. Uradni znak predstavlja tudi ikona za ženski spol s stisnjeno pestjo v krogu.

Vir: [en.wikipedia.org], b.d.

Socialistični in marksistični feminizem.

Socialistični feminizem razkriva predvsem probleme kot so prostitucija, delo doma, vzgoja otrok in poroka, ter jih označuje za dejavnike, ki žensko postavljajo v podrejen položaj moškemu. Za tiste čase in tudi skozi zgodovino ni bilo nič nenavadnega, če je morala ženska opravljati večino del v hiši in na polju, da so jo uporabljali v dogovorjenih porokah brez njenega privoljenja in ni imela – ali pa vsaj zelo redko – zaščito, če se je nad njo izvajalo psihično in fizično nasilje. Socialistični feministi rešitev v teh problemih vidijo v enakopravnem delu ne samo z moškimi temveč tudi z drugimi skupinami, ker naj bi bila opresija žensk same del večjega vzorca ki vpliva na vse udeležene v kapitalističnem sistemu.

Znani filozof in utemeljitelj marksizma, Karl Marx, je predvideval, da ko bodo izginile razredne razlike, da bodo izginile tudi razlike med spoloma, kar je utemeljilo marksisitični feminizem. Tukaj so sicer takratne socialistične feministke navajale dela takrat živečih filozofov Fredericka Engelsa in Augusta Bebela kot idelano izhodišče/primerjavo tako spolne opresije kot tudi izkoriščanja razredov, kar je deloma povzročilo tudi pogled na moške kot agresorje in splošne krivce za situacijo žensk. Ta pogled je tisti, ki na feminizem meče slabo luč, vendar nikakor ni prevladujoč pogled feminizma, čeprav je eden najbolj znanih. Nadaljne generacije so se trudile jasno razločiti mejo med fenomenom spolov in fenomenom razredov, kar je povzročilo tudi kritike originalnih marksističnih idej, češ da so nedodelane v smislu opresije žensk in posledično njihove klasifikacije pod splošno razredno opresijo.

Zaradi tega sta se marksizem in feminizem idejno tudi ločila v poznem 19. stoletju, ko sta Clara Zetkin in Rosa Luxemburg spregovorili proti demonizaciji moških in v podporo proletarske revolucije, ki naj bi dolgoročno rešila tudi več neenakosti med moškimi in ženskami.

Vir: [milliyet.com.tr], b.d.

Radikalni feminizem

Radikalni feminizem je poznan tudi kot tista veja feminizma, kjer na bi bil najljubši konjiček gorečih (in ponavadi grdih kot smrt 😀 ) feministk vihteti kladivo z namenom preoblikovati jajčka, ko so še pripeta na njihovega moškega lastnika. Vsaj takšen je stereotipen vidik radikalne feministke. Vendar je radikalni feminizem uperjen predvsem proti kapitalistični hierarhiji, kjer vladajo moški, in ker tam vladajo moški, je seveda vsa stvar seksistična in ženska ne more drugače, kot da je podrejena moškemu v vseh stvareh. Na kratko, zanje velja slogan – moški je kriv za vse slabe stvari v družbi. Zato predlagajo razrešitev dosedanjega sistema, ker dokler je obstoječi sistem v uporabi (z moškim spolom na čelu), se ženska ne more osvoboditi, vendar je to skrajna rešitev. Radikalni feminizem je poznan tudi po podskupini anti-pornografskega feminizma, kjer zagovarjajo stališče, da je pornografija slaba za samopodobo ženskega spola. V to vključujejo več trditev – v pornografski industriji naj bi bile ženske zreducirane na seks objekte, kar naj bi se posledično preneslo tudi v resnično življenje in se kazalo v rezultatu večjega števila posilstev. Tako je Robin Morgan izrekla znameniti stavek:’‘Pornografija je teorija, posilstvo pa praksa.”. To se nanaša tudi na tako imenovani mit o posilstvu, kjer naj bi veljalo, da naj bi si ženske želele biti posiljene, in da takrat, ko rečejo ne, pravzaprav govorijo da.

Zato sta Catharine Mckinnon in Andrea Dworkin zahtevali cenzuriranje pornografskih prizorov. To radikalno zahtevo je Dworkinova leta 1986 skušala utemeljiti pred sodiščem s šokantnim podatkom da je 65 do 70 odstotkov ‘delavk’ v pornografski industriji žrtve incesta ali zlorabe v otroštvu, vendar svojih podatkov ni znanstveno dokazala, zato se njena zahteva ni odobrila.

Druga plat je seksualno pozitiven feminizem, ki je diametralno nasproten anti-pornografskemu feminizmu in zagovarja seksualno svobodo kot enega izmed ključev osvobojenja žensk. Pornografija je tukaj gledana bolj kot medij za izražanje žensk skozi seksualno komponento, kar je Ellen Willis, ena izmed voditeljic gibanja, označila z besedami ”Kot smo videli, trditev da je ‘pornografija zločin nasproti ženskam’ koda za neo-viktorijansko idejo da moški želijo seks in ženske ga trpijo.” Glavni protiargument takih feministk je, da se tudi v pornografiji kaže večja enakost med spoloma, kar se kaže v predstavitvi žensk v dominantih vlogah, hkrati pa se nakažejo ženske z različnimi tipi teles in ne samo tistimi, kot so običajno videna v filmski ali modni industriji. V tem smislu vidijo cenzuriranje in njegovo uporabo kot bolj škodljivo kot ne, ker cenzura skozi zgodovino ni nikoli odpravila nasilja, in je bila uporabljana nasproti ženskam da bi utišala pozive za socialne spremembe.

Feminizem danes

Feminizem kot takšen je razkril kopico družbenih problemov, in lahko bi rekli, da je ustvaril tudi kopico novih, odvisno iz katerega zornega kota gledamo. Zadnje čase je beseda feminizem zelo znana, predvsem po zaslugi spora med ZDA in ISIS, kar je posledično izzvalo tudi vojno mnenj med krščansko in muslimansko stranjo na vseh možnih področjih. Eno takšno področje izmed njih je oblačenje muslimanskih žensk v hidžab (naglavna ruta) in burko (celotno oblačilo od glave do nog). Za večino ver, tudi krščanstvo, velja, da so ženske lahko precej svobodne v izbiri svojih oblačil, in to naj bi bil tudi znak napredka, civiliziranosti in enakopravnosti spolov. Medtem ko morajo, po predstavah nemuslimanskih deklet, uboge muslimanske ženske in dekleta trpeti opresijo tradicije z nošenjem zapovedane noše kjerkoli, kadarkoli, kamorkoli. Toda, ali je res tako? Če beremo Koran, je notri zapisano, da je prerok Mohamed svojim vernikom prenesel sporočilo, katera oblačila so primerna, in katera ne. V Koranu je pisano, da naj bi se ženske oblačile spodobno iz treh razlogov – prvič, da ne bi moškim po nepotrebnem vzbujale poželenja, drugič, spodobno oblečene ženske naj bi bile v družbi bolj spoštovane, ker se moški ne morejo ozirati na njihovo telo in so se tako prisiljeni osredotočiti na intelektualne in moralne kvalitete žensk, ter tretjič, v čast Alahu. Zato si ženske pokrivajo lase z naglavno ruto in se oblačijo precej bolj konzervativno kot njihove nemuslimanske sovrstnice. Koliko so pokrite, je odvisno tudi od tega, v kateri državi živijo, in kako stroga je tradicija. Koran tudi pravi, da naj bi bila ženska lepota samo za oči njenega moža, in se lahko brez zakritega obraza pokaže samo v najožjem družinskem krogu. Zakrivanje obraza je bilo za ženske v preteklosti tudi nuja, ker se je dogajalo, da so vzniknili spori zaradi njihove lepote, in posledičnih ugrabitev, posilstev in podobno. Tradicija drži tudi danes, čeprav se že dogaja, da muslimanske ženske želijo odložiti hidžab, da bi čutile nekaj vetra v laseh – in to dobesedno. Nošenje hidžaba je zanje tako čast kot obveza – za nekatere čast in jim predstavlja varnost, za druge je obveza in muka, ker se z nošenjem hidžaba odkrito predstavljajo kot pripadnice muslimanske vere in je zadnje čase islam zaradi posameznih ekstremistov na slabem glasu. V nekaterih primerih to pomeni tudi diskriminacijo muslimanskih žensk izven njihove družine in družbe, ter obsojanje, zakaj si dovolijo nositi hidžab, ker je staromoden, ker jih takoj označi za vernice islama in podobno. Glede tega na internetu poteka precej burna debata, za ali proti hidžabu, in vsaka stran ima po svoje prav.

Vir: [blog.lib.umn.edu], b.d.

Na Zahodu so ženske glede oblačenja bolj svobodne, nekateri bi celo rekli, da preveč. V nekem časopisu sem prebrala, da je tudi to izraz feminizma, izraz, da je ženska svobodna, da lahko s svojim telesom dela, kar hoče. Seveda potem ni presenetljivo, da se pojavijo na internetu novice, kot je tista, da so študentko v New Yorku poslali domov da se je preoblekla v bolj spodobna oblačila, češ da so njene raztrgane kavbojke in raztegnjena polprozorna brezrokavna majica nespodobna obleka za predavanje. V novicah, pa tudi v sami preteklosti so se pojavila opravičila zločincev, ki so posilili ženske – češ, ‘zapeljivo se je oblačila, izzivala me je, ona je kriva. Ona si je itak želela’. Resno? Po tej logiki bi se morale podobne stvari dogajati v savni kot po tekočem traku, ker ljudje, saj veste, v savni smo itak vsi goli, in naj ne bi bilo večje skušnjave kot videti nekoga, ki je atraktiven, in povrhu vsega še v cesarjevih novih oblačilih!

Kje je meja? Kje je logika? Feminizem pravi, da si prizadeva, da bi bile ženske enakopravne moškim. Kakšni so razlogi, da feminizem živi tudi danes? Tukaj je nekaj odgovorov z interneta iz akcije ‘I Need Feminism because…’ (Potrebujem feminizem, ker…)

• Je eni tretjini 10-letnih deklet njihova največja skrb/strah njihovo telo
• Sem razmišljala, da se ne bi fotografirala, ker nisem bila naličena (ko so jo fotografirali za akcijo)
• Znanstvene igračke ne bi smele biti samo v oddelku za dečke ((nehotena) spolna diskriminacija, samo dečki so lahko znanstveniki, ne pa tudi deklice)
• 60 milijonov deklet po svetu nima dostopa do izobrazbe
• Ker so stereotipi na račun spolov slabi za vse udeležene
• Ljudje še vedno vprašajo, kaj je nosila žrtev (posilstva)
• Ne želim, da moj spol odločuje zame
• NE pomeni NE, toda včasih Da ne pomeni Da.
• Ker ne gledam na enakopravnost kot na radikalen koncept
• Ker moram imeti pri sebi nož, da se počutim dovolj varno, da zaspim po napadu name 5 let pozneje
• Ker moja mala sedemletna nečakinja želi vedeti, zakaj je toliko nasilja nad ženskami… in jaz ji ne znam odgovoriti
• Ker sem sita ljudi, ki so šokirani, ko rečem, da nikoli nočem imeti otrok
• Ker nisem vredna samo 75 dolarjev (ameriška postavka dela – moški so povprečno plačani 100 dolarjev, ženske 75 dolarjev na uro, za isto delo)
• Ker sem bila napadena, in policija ga ni priprla, ker sem bila takrat opita. Alkohol ne opravičuje drugih zločinov – zakaj je napad na ženske tako zlahka odpustljiv?
• Ker sem sita da mi govorijo, kaj je in kaj ni samospoštovanje.
• Ker me moja seksualna identiteta in izražanje (le-te) ne naredita nič manj ženske
• Ker je moja 12-letna sestra že v skrbeh, koliko lahko poje
• Ker ko sem odraščala, sem veliko slišala o ‘varnosti’ in ‘sramežljivosti’ toda nič o ‘privolitvi’

Poglejmo zdaj še nasprotno stran. Zakaj naj ne bi potrebovali feminizma...’I Don’t Need Feminism because…’

• Si ne zaslužim biti zasmehovana s strani učiteljice ker sem ji povedala, da hočem postati žena in mati, in ne podjetnica
• Ker ne potrebujem kupa tujcev, ki bi me označili za bigota in seksista, ker si želim živeti na tradicionalen način
• Ker imam rada, ko mi moški dajejo komplimente na račun mojega telesa
• Ker nočem politizirati mojega spola
• Ker je bila moja lastna odločitev, da ostanem doma in vzgajam otroke, in moj mož (ki dela), ne bi smel biti šikaniran
• Ker mi niso nikoli rekli, da ne smem študirati entimologije samo zato, ker sem ženska
• Ker ne potrebujem golih žensk, ki bi protestirale na račun moje opresije. Sem srečna in popolnoma svobodna. Vaše videnje mojih pravic ni moje…Feministi niso moji predstavniki! (komentar muslimanke)
• Ker vem, da biti ženska ni nujno slabo.

Tako feministi kot  nefeministi imajo  v določenih pogledih prav.  Feminizem je dandanes  razglašan bolj kot kdarkoli, ker  imajo ženske več  možnosti, da sodelujejo v svetu, tudi na vodilnih položajih. V  zahodnjaških kulturah je nekako sprejeto in pričakovano, da ko se  dekle izšola, da ima prosto pot –   da si služi denar, si ustvari  družino  z osebo, ki jo ljubi,   na volitvah kandidira in voli kandidata,  ki se ji zdi najbolj primeren, da gre v  tujino na pot sama, in se varno vrne domov,  da ima pravico do zdravstvenega zavarovanja,  da  lahko vozi  avtomobil, in še in še. V tem  pogledu je liberalni feminizem opravil svojo nalogo kolikor toliko uspešno.   Vendar pa se  v  družbi  pojavljajo spori glede radikalnega feminizma in sporočila, ki ga prinaša. Feministi so od začetka želeli predvsem, da se ženska in njena vloga v družbi spoštujeta, ter da se ji omogočijo enake možnosti za izobrazbo, služenje denarja,  volilne pravice  kot  so jih imeli  moški sosledniki.  S seksualno emancipacijo žensk in seksualno  revolucijo nasploh  pa je eksplodirala  nova bomba – kako spoštovati ženske kot osebe, če jim  lepotna in modna industrija  narekujeta  dvojne standarde v obliki seksualizacije njihovih teles?

Nefeministični manifest

Veliko se govori o tem, kako s(m)o ženske žrtve. Res, je ženske smo fizično šibkejše, in če smo napadene ter posiljene se lahko čez devet mesecev zgodi, da postanemo neprostovoljne mame, ki se morajo poleg ‘zakladka’ ukvarjati še s tem, da prebolijo več kot le neprijetno izkušnjo. V tem smislu s(m)o ženske ranljive, in ne pomaga, da revije, televizija in mediji nasploh potiskajo dekleta in ženske k temu, da bi bile lepe kot so modeli, prikazovani na velikih in malih platnih. Lepota ni vedno prednost – je tudi vzrok za strah in napetost, ko je treba pozno ponoči iz službe domov po ulicah, pri tem pa ni nikogar s tabo. Saj ne, da bi se kaj zgodilo, vendar možnost vedno obstaja. Samo zato, ker si ženska obleče lepo obleko, v kateri se počuti dobro, in se ji potem še istega večera zgodi, da je posiljena, četudi obleka ni bila prav nič izzivalna – ker je pač po naključju postala žrtev napadalca. En dogodek, ki doslej veselo, nedožno dekle zaznamuje za vse življenje. In to ne v pozitivnem smislu.

V šoli se žal ne pogovarjajo veliko o tem. Pisala sem že, kako so nam v cerkvi predstavili – bolje rečeno vbili v glavo – da je splav nedopustno dejanje, ker da uničimo nedožno življenje. Žal v času, ko sem obiskovala šolo, niso učitelji nikoli spregovorili o tem, kaj je dopustno in kaj ne v takih primerih. Imeli smo ure spolne vzgoje, vendar tam niso nikoli povedali, da ima ženska – pa tudi moški – pravico, da reče ne. Nikoli niso omenili, da so lahko tudi moški spolno zlorabljeni. Pri psihologiji ali sociologiji ni bilo nikoli omenjeno, da se morata dva, ki vstopita v zvezo, spoštovati. Govorili so nam o državljanskih pravicah, in spolni vzgoji, nikoli pa niso niti črhnili besede, ko je šlo za odnose med ljudmi, v skupnosti ali med ženskami in moškimi. Kako naj fantje vedo, da so nekatera dejanja nedopustna, če se jim to ne pove? Ali resnično diskriminiramo do te mere, da jim prikrivamo resnico, kaj se zgodi, če se oseba – spol ni pomemben – zlorabi na ta način? Veliko se govori o spoštovanju posameznih kultur, malo časa pa se nameni samim kulturam, ki naj bi jih spoštovali. In še manj osebam, tako moškim kot ženskim, ki sestavljajo našo družbo.

Ne gre se zato, če potrebujemo ali ne potrebujemo feminizem. V določenih situacijah je feminizem bolj ovira kot prednost, bolj ograja, ki nam preprečuje priti na nasprotni breg, kot most, ki bi nas varno podprl, da pridemo čez reko predsodkov, strahu, nerazumevanja in nezaupanja. Čas, v katerem živimo je čas, ko je treba, da opustimo predsodke in stopimo skupaj. Ni treba, da stojimo na nasprotnih bregovih – moški so sicer fizično močnejši, nikoli pa ne bodo mogli rojevati otrok. Ženske so skozi zgodovina resda bile večinoma v ozadju kot varuhinje domov, vendar so zdaj drugi časi – časi, ko se lahko odloči za življenje, kakršnega želijo živeti, in je njihova stvar, predvsem pa pravica, kaj si bodo izbrale – biti gospodinje ali biti podjetnice, živeti v zakonu ali samo skupaj  s svojim partnerjem ali partnerko. Je njihova stvar, če se bodo odločile imeti otroke ali ne, ker družina ne pomeni nujno le krvnih vezi med osebami. Tradicija je uporabna samo toliko časa, dokler se spreminja z ljudmi in kulturo, v kateri živi.

Feminizem, kot sem ga opisala, je le majhen delček celote, vendar je v času svojega obstoja pomembno prispeval k emancipaciji žensk in celovitemu razvoju družbe. Ni nujno da je dober ali slab, takšnega ga bodo storili šele vaši pogledi.

In kaj je za vas feminizem – boste iz njega gradili ograjo predsodkov ali most razumevanja in spoštovanja? Kakšen je vaš pogled?

Malo za šalo…

Vir: [pinterest.com], b.d.