Življenje v prikolici z razbitimi okni

V času finančne krize nas mediji preplavljajo s slabimi novicami: še eno podjetje bo propadlo in delavci bojo ostali »na cesti«, mnogi so se že (ne krivi ne dolžni) prisiljeni prehranjevati v javnih kuhinjah, nekatere občine objavljajo nezmožnost financiranja socialnih potreb, protesti, kraje, streljanja … Dušimo se v dolgovih in revščini . Ministri, odgovorni vsak za svoje področje, pa očitno kljub temu da so šolani, pametni, izkušeni in »primerni«, ne morejo, nočejo ali enostavno ne znajo ukrepati v dobro države in državljanov.

Ne glede na vse to, nekako životarimo. Obstajajo bogatuni, a se tudi mi, povprečniki, (nekoliko skromnejše) pripravljamo za Božič in za Silvestrovo. Poslali smo lepe voščilnice našim bolj oddaljenim sorodnikom, kupili majhna darilca za najbližje (nič posebnega, čokolatine, kavo, penine …), v naših stanovanjcih smo lepo okrasili jelke. In, da ne pozabim, lahko uporabljamo vodo kolikor hočemo in lahko se grejemo – seveda če smo plačali vse položnice.

Včasih smo se srečali tudi s »pravo« revščino, recimo, na ulici nas je ustavil berač, mogoče smo malo podvomili v njegovo »pristnost«, a vsekakor smo za njega iz denarnice izbrskali kakšen kovanec. (Priznati pa moramo, da jih »neradi« vidimo, njihova revščina preveč boli.) Vedno se odzivamo tudi na razne dobrodelne akcije ker resnično hočemo pomagati po naših močeh – pa tudi da si malo umirimo vest …

Življenje v prikolici

V naši soseski prebivata zakonca Spasenija (mi ji rečemo »Ksenija«) in Ladislav (»Lado«). Sigurno zanju ne moremo reči, da sta državljana »na robu«, ampak živita malo drugače … Pred približno desetimi leti sta si kupila rabljeno počitniško prikolico, očistila jo in jo postavila kakšnih sto metrov od naše hiše. Spomnim se, da sem bila navdušena nad to njihovo idejo.

Ksenija je stara 72 let in (končno) dobiva »podporo«, Lado pa je, mislim, nekaj let mlajši, že upokojen. Ni slabo, kaj ne? A ne bi zadostovalo za plačilo najemnine za stanovanje in položnic.

Življenje v prikolici je pomladi, poleti in jeseni – skoraj pravljično. Svež zrak, neokrnjena narava, sonce, petje pti c… Imata prijatelje, s katerimi se redno družita. Okolica njihovega »doma« je vedno lepo urejena – naša Ksenija pridno reže travo s škarjami, pomladi posadi malo krompirja in čebule in skrbi za te svoje pridelke. Imela je tudi par kokoši za jajca, a trenutno hrani šest muck – vse so lepe, zdrave in sterilizirane. (Hrano za mačke jim prinaša dobra prijateljica.)

Brez vode, brez elektrike

Elektrike in vode pa – nimata. Za tisto, kar je vsem nam čisto normalno (pritisniti na stikalo in dobiti svetlobo, obrniti pipo in si natočiti vodo), onadva se morata malo več namučiti. Vodo si prinašata v kanti (brez avta sta, pomagata si s samokolnico), za poslušanje radia kupujeta baterije, televizije pa sploh nimata. Vzdrževanje higiene ni enostavno, najbrž si morata vodo segrevati v neki posodi (na plinu) in precej »šparati« pri umivanju, pranje perila je tudi povsem ročno. A sta vseeno vedno oba čista in urejena. In poštena.

Mogoče zveni zanimivo … Ampak, to ni samo deset dni dopusta v počitniški prikolici ali v šotoru …

Preprostost in hvaležnost

Če pričakujete, da bom jaz zdaj kričala in kritizirala državo, politiko, občino, Rdeči križ in Center za socialno delo, vedite, da to niti slučajno ne nameravam. Večkrat mi je soseda Ksenija razlagala, kaj so vse v Centru za socialno delo naredili (oziroma poskušali narediti) za njih. Pa tudi naš župan dobro pozna njihovo zgodbo, finančno situacijo in življenjske razmere. Verjemite, v takšni situaciji kot jo imamo danes, ko vsak išče krivca, da bi po njemu pljuval, zelo se razveseliš, če nekdo tako hvali Ingrid in Aljošo iz našega Centra za socialno delo. (Take lepe besede, ki jih moja soseda vedno najde in uporabi pri opisovanju Ingrid in Aljoše, najbrž niti pravi pisatelj ne bi našel.) Osebno jih sploh ne poznam, a vem, da obstajajo še vedno ljudje, ki z ljubeznijo opravljajo svoje delo.

Zamaskirani nepridipravi pretepli zakonca in razbili okna

Nekje oktobra so zamaskirani nepridipravi sredi noči vdrli v njuno prikolico, s kamni razbili okna ter jim grozili in jih PRETEPLI. Lado je celo moral v bolnišnico na šivanje, Kseniji pa je ostalo več grdih modric po telesu – uspelo ji je pobegnit. Ne vem, kdo je sploh poklical policijo, a nas je sredi noči zbudilo kričanje, lomljenje, tekanje… »Stoj, stoj, policija!«

Srečna sem, da sem lahko spet (!) ponosna na odlično opravljeno delo naših policistov, ker so vsa tri kriminalca isto noč prijeli, ker so celo jutro bili pri sosedih in ugotavljali, kaj točno se je zgodilo (ter potrpežljivo premikali svoje avte kadar je nekdo od nas moral mimo).

Ksenija ne ve, kdo so bili tisti napadalci. Ksenija tudi ne ve, zakaj. Iskali so »denar in zlato« (?).

V Slovenskih novicah (15.oktober) piše, da so bili mladoletniki. Mladoletnike seveda zakon malo ščiti, ker s 15,16 ali 17 let še ne veš, da ne smeš zamaskiran vdirati v tuje domove, groziti, uničevati in fizično obračunavati z ljudmi … Zaradi tega mogoče moja soseda ne bo nikoli izvedla za razlog tega napada. Vsi se bomo pa najbrž strinjali s tem, da ne glede na »razlog«, opravičila za takšna dejanja ni.

Ostal je strah

Naša soseda se zdaj, razumljivo, vsako noč borita s strahom, ne počutita se več sigurna v lastni prikolici in v tej soseski. (Tudi mi smo začeli malo bolj paziti – ne dogaja se nam več, da zvečer pozabimo zakleniti vrata stanovanja.)

V Centru za socialno delo so iskali rešitev: Ponudili so jim bivanje v stanovanjski skupnosti (to pomeni – skupni WC in skupna kuhinja), a sta soseda vajena življenja v naravi, uporaba kuhinje in stranišča z drugimi stanovalci po navadi ne funkcionira dobro, pa tudi muce so tukaj. Potem so jim obljubili »novo« rabljeno prikolico, a se je očitno nekje »zataknilo«…

Zima je prišla, časopisom ta zgodba ni več zanimiva, Ksenija in Lado pa sta še vedno v svoji stari prikolici z razbitimi okni.

(Slovenske novice, 15.oktober 2014, »Nemočna upokojenca pretepli za nekaj evrov«, Maja Kepi

Ko piha burja skozi luknje, ne pomaga sedem-osem odej. Ksenija pride k nam vsa zmrznjena, a edino kar mi lahko naredimo je, da ji prisluhnemo in z njo podelimo nekaj toplote.

Sprašujem se samo, ali se tisti mladoletniki kaj spomnijo svoje oktobrske »pustolovščine« (mogoče »igre«, »eksperimenta«)? In ali njihovi starši ne začutijo nobene potrebe, da bi obiskali žrtve svojih sinov? Da bi popravili škodo, ki je bila narejena, vsaj okna?! (Ne bi rekla, da ne razumem otroke in najstnike – mnoge neumnosti sem tudi sama naredila v svojem najstništvu. Nikoli pa mi niti na misel ni prišlo, da bi koga tepla.) Kakšni so to bili lepi časi, ko so otroci nehote z žogo razbili okno ali ogledalo na avtu, starši pa so zatem enostavno zbrali denar in ga dali oškodovanem … Danes verjetno čakajo, da jih nekdo toži, a Ksenija in Lado seveda ne bosta nobenega tožila, ker jim primanjkuje energije, finančnih sredstev, znanja, pa tudi pohlepa in hudobije.

Moja soseda se, kot vsi drugi, veselita in pripravljata na praznovanje, brez vode in elektrike (pa me sploh ne zanima, če mislite, da sta si delno sama kriva za svojo usodo, ker vsak ima svojo zgodbo, mi pa ne moremo soditi) in verjetno brez jelke. »Mi lahko naredimo jelko, a ne moremo dati lučke…«

Upam, da ne bo preveč mrzlo. In upam, da je tistim fantom vsaj malo žal.