Zima: 35 toplih misli in verzov o miru, počitku in novih začetkih

Zima pokaže, kako dragocena je toplina, ko je zunaj zares hladno.

Najlepši zimski dnevi niso vedno snežni; včasih so samo mirni.

Ko se dan zgodaj stemni, bolj opazimo ljudi, ki prinašajo svetlobo.

Zima nas ne prosi, da hitimo. Dovolj je, da gremo naprej po svojih korakih.

Snežinka traja kratek čas, pa vseeno spremeni pogled skozi okno.

V mrzlem jutru je tudi skodelica čaja lahko majhen praznik.

Zima je lep opomnik, da tišina ni isto kot praznina.

Ni treba, da je vsak del leta namenjen velikim premikom. Nekateri dnevi so dobri že zato, ker nam dovolijo ostati bližje domu in sebi.

Zimski večer ne potrebuje veliko: topel prostor, miren pogovor in občutek, da nam nikamor ni treba.

Ko sneg utiša cesto, se za trenutek zdi, kot da je tudi svet znižal glas.

Počasneje ne pomeni nujno slabše. Včasih šele v počasnem dnevu opazimo, kaj smo v hitrem spregledali.

Zima ne zahteva, da imamo vse odgovore. Dovolj je, da si pustimo nekaj prostora za naslednje vprašanje.

V dolgih večerih je nekaj dragocenega: čas, ki ga lahko namenimo ljudem, knjigi, pogovoru ali preprosto ničemur posebnemu.

Mir ni popolna tišina. Včasih je samo občutek, da nam ta trenutek ničesar ni treba dokazovati.

Najboljša zimska toplina ne prihaja vedno iz radiatorja. Včasih pride iz sporočila: »Si dobro?«

Hladen dan je lažji, ko vemo, h komu se lahko vrnemo.

Zima ima veliko luči, najlepše pa so tiste, ki jih prižigamo drug drugemu z majhnimi pozornostmi.

Včasih je najboljše darilo zimskega večera nekdo, ob katerem lahko odložimo telefon in ostanemo še malo.

Toplina doma ni v popolni dekoraciji, ampak v občutku, da smo dobrodošli takšni, kot smo.

Ko je zunaj mraz, postanejo objem, juha in dober pogovor nenadoma zelo resne življenjske vrednote.

Zimski dnevi so lep čas, da se spomnimo ljudi, ki jih že predolgo nameravamo poklicati.

Sneg na strehi, luč v temi,
topel čaj na mizi diši,
zunaj mraz po poti gre,
notri dobro nam je vse.

Tiho pada beli sneg,
mehko skrije stari breg,
vsak korak v belino gre,
nov začetek čaka že.

Mraz na oknu riše cvet,
lučka greje mali svet,
ko se dan v večer spusti,
bližina naj nas ogreje vse dni.

Pod škornji sneg zaškripa,
iz dimnika dim se dviga,
zimski dan je kratek, tih,
a v njem najdeš nov navdih.

Ko snežinka dlan obišče,
za trenutek dom si išče,
potem v kapljico izgine,
lep trenutek pa ne mine.

Zimska noč je dolga, mila,
mesto z lučmi je ovila,
naj v tej tišini vsakdo ve:
tudi po mrazu pomlad pride.

Belina polje prekrije,
jutro novo pot odkrije,
kar je včeraj šlo mimo,
danes znova začnimo.

Novo leto ni čarobna črta, ki izbriše staro. Je pa lahko dober razlog, da eno stvar začnemo drugače.

Za nov začetek ni treba imeti popolnega načrta. Dovolj je naslednji smiseln korak.

Zima nas spomni, da se marsikaj pomembnega začne, še preden je navzven kaj videti.

Če je bilo preteklo leto naporno, vam ni treba v novo stopiti z velikimi zaobljubami. Morda je dovolj malo več prijaznosti do svojega časa.

Naj bo začetek leta manj tekma in bolj vprašanje: česa si v svojih dneh želim več?

Vsako jutro je majhen nov začetek, tudi kadar koledar ne kaže prvega januarja.

Pomlad še ni tu, vendar to ne pomeni, da moramo z vsem dobrim čakati nanjo.