Laž, v kateri živimo

Pred nekaj nočmi, ko sem zdolgočaseno brskala po svetovnem spletu, sem naletela na drugačen posnetek. Posnetek imam še vedno pred očmi. Pa ne zato, ker bi imela fotografski spomin! Ampak, ker mi prispevek avtorja Spencerja Cathcarta ne da miru, sem ga strnila v bralno podobo.

Vsakič, ko se od tedaj usedem pred prenosnik, mi v glavi odmeva avtorjev prvi stavek tega posnetka: »V tem trenutku bi lahko bili kjerkoli in počeli karkoli, pa vendarle sedite sami, pred ekranom…« Res je! Kako avtor to ve?

Kaj je torej tisto, kar nas zavira, da bi počeli, kar si želimo, oziroma da bi bili, kjer si želimo biti? A ni bilo v našem življenju obdobje, ko je bil sleherni trenutek avantura in dan ni bil omejen na čas?

Sčasoma so se naši avanturistični trenutki spremenili v rutino. Vsak dan se zbudimo, se odpravimo po znani, utrjeni, tempirani, utirani poti. Ali to pomeni, da smo odrasli? To pomeni, da smo svobodni?

Avtor postavi kar nekaj vprašanj, ki še tako brezbrižnega, v mojem primeru torej nočnega gledalca njegovega posnetka, predrami.

Hrana, voda in zemlja. Stvari, ki so potrebne za preživetje, si lastijo korporacije. Vedno manj je sadja na drevesih, voda v potokih je onesnažena in vedno manj je zemlje, na kateri bi pridelovali ali gradili. Če bi si te dobrine vzeli brez dovoljenja, bi nas zaprli. Zato ubogamo navodila. Njihova. Svet spoznavamo skozi učbenike. Leta in leta prebijemo sede, poskušamo razumeti teorijo, ki nam jo predstavljajo. Vzgajajo nas, da ne prinašamo sprememb v svet. Biti si moramo enaki, drugačnost ni zaželena. Na koncu nas testirajo in ocenijo. Kot primerke iz laboratorija! Dovolj smo pametni, da opravljamo svoje delo. Ne vprašamo pa se, zakaj to delo opravljamo. To delo opravljamo do onemoglosti. Pravzaprav dokler moremo. Življenja, ki si ga želimo živeti oziroma zaradi katerega sploh smo delali, enostavno ob onemoglosti ne moremo užiti. Torej do dneva, ko nas pričaka smrt, delamo. Naše mesto prevzamejo naši otroci. Za nas je naša pot edinstvena, v bistvu pa smo le gorivo za elito. Za elito, ki se skriva za imeni velikih korporacij. To je njihov svet in mi smo njim najpomembnejša surovina na zemlji. Gradimo jim mesta, poganjamo njihove stroje in bojujemo njihove vojne. Ni denar tisti, ki žene svet, temveč moč. Denar je samo sredstvo, ki se uporablja za kontrolo ljudi. Nič vredni kosi papirja, ki nas zabavajo, vozijo in hranijo. Oni nam dajejo denar in kot vračilo jim dajemo svet.

Ljudje smo kot kuga, ki se širi po svetu. Uničujemo okolje, ki nam omogoča življenje. Vse vidimo kot stvari, ki se jih da prodati ali kot predmete, ki se jih da lastiti.

Toda, kaj se bo zgodilo, ko bo zadnja kaplja vode onesnažena in ko bo zadnji vdih svežega zraka onesnažen? Kdaj bomo ugotovili, da se denarja ne da jesti in da nima nikakršne vrednosti?

Ne uničujemo planeta, uničujemo življenje na njem. Vsako leto izumre tisoče vrst. Prihaja čas, ko bomo MI naslednji.

Srčne bolezni ubijejo skoraj vsakega tretjega. Jemljemo zdravila, ki se soočajo s tem problemom. Zdravniška oskrba je tretji vodilni vzrok smrti za rakom in srčnimi boleznimi. Pravijo nam, da se vse da rešiti, če investiramo v znanost, ki bo odkrila tableto, ki bo odpravila naše probleme. Se zavedamo, da se farmacija zanaša na naše probleme in težave v dobrobit dobička?

Mislimo, da tečemo v dobrobit zdravja. V resnici tečemo stran od vzroka. Naše telo je produkt tega, kar zaužijemo. Hrana, ki jo jemo, je ustvarjena izključno za dobiček. Polnimo se s strupenimi kemikalijami, ki jih zaužijemo preko mesa in rastlin. Mi tega ne opazimo. Korporacije, ki si lastijo medije, nam tega ne želijo razkriti. Obkrožijo na s fantazijami, ki jih predstavljajo kot realnost.

Smešno je, ko pomislimo, da so včasih ljudje verjeli, da je zemlja središče vesolja, kakor zdaj mi vidimo sebe kot središče planeta. Ponosni smo na svojo tehnologijo, menimo, da smo najpametnejši. Ampak ali nas res računalniki, avtomobili in industrija prikazujejo kot inteligentne? Ali pa v resnici prikazujejo, kako leni smo postali? Skrivamo se za masko civiliziranosti, ne da bi se v resnici vprašali KDO SMO?

Kako hitro pozabljamo, da pred sto leti ženske niso imele volilne pravice, črnci pa niso bili enakopravni. Obnašamo se kot bitja, ki vse vedo. V resnici pa je mnogo tega česar ne vidimo. Hodimo po ulici in ignoriramo male stvari, ignoriramo oči, ki imajo svojo zgodbo. Mogoče se bojimo, da nismo sami, da smo samo del večje slike, vendar pa ne uspemo vzpostaviti povezave.

Sprejemamo pobijanje ljudi v vojnah in živali, ne pa naših sosedov in domačih ljubljenčkov. Ali pobijanje opravičimo samo zato, ker to znamo in smo to počeli od nekdaj? Ali pa je to odraz, kako malo smo se naučili? Nadaljujemo z obnašanjem primitivne agresivnosti, namesto z mislijo in sočutnostjo. Nekega dne nas bo senzacija, ki ji pravimo življenje, zapustila. Naša telesa bodo zgnila in premoženja bodo razdeljena. Dejanja bodo vse, kar bo ostalo za nami. Pa vendarle se nam zdi, da je smrt daleč stran od trenutne realnosti. Smrt je na vsakem koraku. Živimo v svetu na robu propada. Vojne prihodnosti ne bodo imele zmagovalcev. Nasilje ne bo nikoli rešitev. Bo samo uničenje kakršne koli druge rešitve.

Če vsak pogleda v svoje želje, bi ugotovil, da si nismo tako zelo različni. Vsi si namreč želimo veselje in srečo. Uničujemo planet v iskanju zadovoljstva, ne da bi to poskušali iskati v sebi. Večina ljudi je najsrečnejših tistih, ki imajo najmanj.

Torej ali smo res srečni z najmodernejšimi telefoni, velikimi hišami, najboljšimi avtomobili?

Postali smo odtujeni, idealiziramo ljudi, ki jih nismo nikoli srečali. Smo priča neverjetnim stvarem na zaslonih in vsakodnevnih stvari povsod drugje. Čakamo na spremembe, ki bi jih nekdo »prinesel«, ne bi pa spreminjali sebe.

Predsedniške volitve so kot met kovanca; dve strani istega kovanca. Odločimo se za obraz, ki si ga izberemo in tako dovolimo, da nam predstavijo svojo iluzijo, svet pa ostaja isti. Sploh se ne zavedamo, da politiki ne služijo nam, ampak ljudem, ki jih financirajo. Potrebujemo vodje, ne pa politikov. Nehajmo čakati na spremembe in postanimo sprememba, ki jo želimo. Nismo prišli sem, kjer smo, s poležavanjem. Ljudje nismo preživeli, ker bi bili najmočnejši ali najhitrejši, ampak zato, ker znamo sodelovati. Osvojili smo pobijanje, zdaj je čas, da osvojimo še radost življenja. Ne gre za reševanje planeta, zemlja bo tu tudi, če bomo mi na njej ali ne. Smo trenutek v času, naša dejanja pa ostajajo večna.

Internet nam daje možnost, da delimo svoja sporočila ljudem po svetu. Dokler lahko, moramo uporabiti svoje zaslone, da nas povežejo med sabo, ne pa razdvojijo. V dobrem ali slabem, naša generacija bo odločala o prihodnosti našega planeta. Lahko se odločamo za nadaljevanje uničenja ali pa se zbudimo in ugotovimo, da se ne povzdigujemo, ampak padamo in da imamo zaslone pred našimi očmi samo zato, da tega ne vidimo. Smo obraz vseh tistih, ki so bili pred nami in zdaj smo mi na vrsti. Imamo izbiro. Izberemo lahko med že uhojeno potjo ali pa si začrtamo novo pot. Življenje ni film in konec še ni napisan.

Video v angleščini si lahko ogledate spodaj