Sprejemanje drugačnosti
To ni politično naravnan govor oz. sestavek! To ni raziskava o tem, kdo je za in kdo proti ter kdo nastopa s katerim argumentom. To je le izliv mojih osebnih frustracij.
Jaz živim v družbi, kjer je z zakonom prepovedana medosebna pomoč, v okolju, kjer me ljudje tolažijo, ko sem žalostna in me opravljajo za hrbtom, kadar sem vesela. Živim v času, kjer vsak dan lahko vsaj dvakrat izgubim vero v dobroto ljudi … in potem končno posije žarek upanja – tisti, ki bi moral sijati že lep čas, a vendar, si rečem, bolje pozno kot nikoli. In potem v isti sapi vse malo zagreni beseda referendum … in se spet zalotim kako razmišljam, da nas venomer nekaj razdvaja, celo takrat, kadar je govora o ljubezni.
Ravno v tem času se pripravljam na, zaenkrat, največji korak v mojem življenju. In ko takole stojim v salonu s poročnimi oblekami, izbiram pravi kroj, pravo barvo, pravo dolžino, pijem živce prodajalki na sto in en način, se moram še mimogrede zahvaliti višji sili (ali komu?), da ljubim osebo nasprotnega spola in mi zato noben ne preprečuje, da bi se poročila s to osebo, ki sem si jo sama izbrala. In spet se vprašam že neštetokrat zastavljeno vprašanje: Kdo si upa jemati pravico, da govori drugim koga naj ljubijo, s kom naj živijo in kako? Jaz se imam, z zakonom, pravico poročiti in imeti otroke. Zakaj te pravice ne bi smeli imeti vsi? Kdo meni, da je dovolj kvalificiran, da drugi osebi krati to pravico? Koga ogroža poroka med istospolnimi partnerji? In seveda, tisto najpomembnejše vprašanje, kdo je tisti, ki odloča o tem, kdo je primeren za vzgojo otrok in kdo ni? Želela bi povedati samo še nekaj.
Otrok potrebuje oba starša. In jaz dodajam, da otrok potrebuje nekoga, ki prevzame vlogo zanj Prve Pomembne Druge osebe, ki je v naši kulturi največkrat mama, lahko je pa katerakoli druga oseba, ki stopi na to mesto. In otrok potrebuje Pomembno Tretjo osebo, ki je v naši kulturi največkrat oče, ni pa nujno, lahko je katerakoli druga oseba, ki stopi na mesto prvega Pomembnega Tretjega. Torej, otroci ki čakajo na nov topel dom in hrepenijo po prijaznih ljudeh, ki bi radi prevzeli vlogo prvih pomembnih drugih in prvih pomembnih tretjih, prihajajo iz okolij, kjer so vloge tradicionalno razdeljene … skratka, želim opozoriti na to, da tudi heteroseksualne družine niso vse najprimernejše za vzgojo otrok, pa jim noben z zakonom ne prepove, da imajo otroke. In seveda še tista, najbolj smešna, o tem, kako bodo otroci iz homoseksualnih družin determinirani in jih bodo drugi otroci zafrkavali in trpinčili … če bodo tisti otroci, ki trpinčijo, doma priča nestrpnosti do drugačnih, pa ni važno kako drugačnih, bodo seveda ta vzorec prevzeli tudi sami. Če pa bomo svoje otroke vzgajali k strpnosti do drugačnosti in medsebojnemu spoštovanju, bomo enkrat morda živeli v harmonični družbi, ki se ne boji raznolikosti, temveč jo sprejema z odprtimi rokami.
Globlje in podrobneje se ne želim spuščati, sploh ne zato, ker gre vse v isto smer: Nekdo si jemlje pravico, da drugim govori, kako lahko živijo. Jaz pa na vse odgovarjam tako:
Ni važno kdo, s kom in kako, če se dve polnoletni osebi vzajemno ljubita ter se spoštujeta, kdo sem jaz, da bi jima govorila, da njuna ljubezen ni enakopravna moji in da ne moreta biti opravičeni do vseh, z zakonom določenih »privilegijev«, ki jih v naši mali državi uživam jaz.
