Spletne zmenkarije – da ali ne?

Zdi se, da skorajda ni več osebe, ki ne bi vsaj enkrat spoznala nekoga prek spleta, na virtualen način. Tudi jaz sem ena izmed teh. Pa je tak način spoznavanja potencialnega partnerja ali prijatelja res učinkovit? Morda. Je že tako, da se v 21. stoletju večina stvari dogaja na internetu. Včasih so te še čudno gledali, če si omenil, da si spoznal nekoga prek interneta, češ, to zna biti pa nevarno. No, dandanes pa ni popolnoma nič nenavadnega, če ti znanec ali prijatelj reče “veš, midva sva se pa prek Facebooka  spoznala”.

Tudi jaz sem se v želji ali bolje rečeno iz čiste radovednosti, prijavila na nekaj tako imenovanih “dating sites”. Večina jih je tako ali tako v angleščini, čeprav jih je kar dosti prevedenih tudi v slovenščino. Princip vseh pa je nekako podoben. Profili članov, iskalni kriteriji, poštni nabiralnik, flirt ikone, srčki… Ko se malo bolje zamislim, si rečem, pa saj to je kot nekakšna spletna trgovina z različnimi obrazi, kjer izbereš tisti “produkt”, ki ti odgovarja, oziroma ki misliš da bi ti lahko odgovarjal, ko ga boš v živo “preizkusil”. Pa si spet rečem, le kam smo prišli, da se na tak način spoznavamo med seboj.

Ali je res nemogoče dandanes v živo spoznati svojo “sorodno dušo” ali pa bolj realno rečeno, le nekoga za prijetna druženja? Da, odgovor je pritrdilen. Res je (skoraj) nemogoče. In spet od različnih ljudi dobivam različna mnenja glede tega. Od “jaz pa na spletu sploh ne bi iskal/a, preveč tvegano”, do “ja saj kako se boš pa v teh časih drugače spoznal z nekom”. Jaz pa sem razdvojena. Po eni strani prek spletnih zmenkarij lahko kaj hitro spoznaš in se dogovoriš za srečanje z nekom (sploh če si že obupno želiš popestriti svoje ljubezensko življenje), po drugi pa nikoli ne veš na koga naletiš, kakšen/na bo v realnosti in da konec koncev nima morda lažnega profila. “To pa ni varno”, večkrat slišim ko je govora o načinih spoznavanja. Res ni varno. Kaj pa je danes sploh še varno in zagotovo? No, ena opcija je to, da se zapreš med štiri stene in da nič ne tvegaš. Tudi na ulici ni varno spoznavati ljudi, v bistvu to izpade že kar čudno. Ali pa na delovnem mestu, v baru, v diskoteki, prek skupnih znancev, itd. Noben način ni stoodstotno zanesljiv. Prednost slednjih je morda le v tem, da osebo že takoj v živo vidiš in ne ugibaš kako bi zgledala v realnosti.

Naj se vrnem k tistemu “le kam smo prišli”. Časi so se spremenili. Ženske smo se spremenile, moški so se spremenili. Ni več velikih mešanih družb, kot so bile včasih. Moški so postali zelo pasivni in se ne podajajo več tako pogosto na “lov”. Pristope v resničnem življenju (ne virtualnem!) naredi le še peščica. Pravijo, da zdaj ženske prevzemajo pobudo… pa je res tako? Je to res naravna zakonitost? Ne bi rekla. Naravno je to, da samci osvajajo in dvorijo samicam. Ne vidim razloga, zakaj naj bi se to v naši “moderni” družbi spremenilo.

Včasih si zaželim, da bi odraščala v času mladosti naših staršev in spoznala moškega kot je na primer moj oče, zaenkrat moj edini moški idol. Takrat niti telefonov niso poznali (kaj šele interneta), tako da so se morali še toliko bolj truditi, da so osvojili osebo, ki jim je bila všeč. Pa tudi na splošno so bili odnosi bolj pristni, ne samo partnerski pač pa tudi prijateljski. Danes pa če ti nekdo ne ugaja do popolnosti, ali pa mu/ji ti ne ugajaš, preprosto pritisneš “delete” na računalniku ali telefonu.  In zgodba je končana.

Da, zagotovo so odnosi vse bolj krhki, površinski, vsi veliko preveč zahtevamo, iščemo iglo v senu, iščemo popolnost pa sami to nismo… zapleteni smo, čedalje bolj. Kar pa se tiče teh “online” zmenkarij, sem prišla do tega, da te hitro lahko zasvoji in na koncu niti ne veš s kom bi se dobil, saj ti hodi po glavi samo “kaj pa če bi tisti tam bil primernejši, zanimivejši”. Le za koga se odločiti. Ženske, ki poznajo te stvari, vedo o čem govorim. Dejstvo je, da imamo več obiskovalcev naših profilov kot pa jih imajo moški. Pa vseeno to ni nikakršna prednost, saj se ti lahko hitro zgodi, da se začneš vrteti v začaranem krogu.

Ker sem ženska, sem se osredotočila na profile moških. Kakšni so ti profili? Odvisno kakšne kriterije izbereš. Večina jih je starosti nad 30 let, samskih (čeprav ne vsi), vse mogoče fiziognomije, interesov, itd. Recimo pa, da zakon privlačnosti tudi tu deluje in da največkrat pritegneš sebi podobnega. Pa se morda sprašujete, ali sem na ta način že spoznala tistega “pravega” . Ne (še). Seveda so že bile iskre in iskrice, pa tudi že kaj več, a potem spet nič.

Je že res, da bi bilo  vse lažje, če bi kar z neba padel nekdo, pa vsi vemo da se to ne dogaja. Moj nasvet za vse, ki vas morda mika čarobni svet zmenkarij prek spleta in še niste poskusili te možnosti  – poskusite, konec koncev je tudi to neke vrste pustolovščina. Pojdite s tokom in ne bodite preveč v dvomih. Nikoli se ne ve, kdaj lahko ta virtualni ljubimec/ka postane vaš partner ali dober prijatelj v resničnem življenju.