Samo ti veš, kaj je najboljše zate
Samo ti veš, kaj je najboljše zate in nihče drug. Zares ne. Ljudje ti lahko narekujejo kako bi moral – a živeti, kaj imeti, biti in postati, lahko ti dajejo predloge, svoja mnenja in replike, toda konec koncev nič od tega nisi ti. Nič od tega te ne opredeljuje, prav tako se za nič od tega ne potrebuješ opredeliti, ker je vsak posameznik celota zase.
Vsak ima svoj prav, ker obstaja več »pravov.« Vsak prav je dober za tistega, ki ga začuti in mu je sprejemljiv v takšni meri, da v tistem trenutku lahko po tem principu tudi živi.
Ljudje smo dandanes toliko »sprogramirani,« da mislimo, da nam bodo drugi rešili naša življenja ter nam »olajšali« nalogo in povedali kaj je najboljše za nas. Zaupamo nekim avtoritetam na različnih področjih, gurujem, raznim učiteljem in tako naprej, s čimer ni nič narobe, dokler tam iščemo zgolj znanje, ki nam daje popotnico za našo rast in osvetljuje zavedanje, ki ga že imamo v sebi, samo spomniti se ga je potrebno.
Toda nihče ne ve kaj je najboljše za nas, to potrebujemo izvedeti sami. Kako bo nekdo drug vedel kaj je najboljše za nas, če tega večkrat niti sami sebi nismo pripravljeni priznati na glas? Zakaj bi torej drugim dajali v roke moč za svoje življenje?
Drugi nam lahko dajo podporo ter pripomorejo k temu, da hitreje napredujemo, da obrnemo naš pogled na nekaj kar je potrebno, da vidimo, da nam obelodani nekaj kar je dobro, da se naučimo, toda nihče ne more vedeti kaj je tisto kar je najboljše za nas.
Kdaj in zakaj smo prenehali zaupati svojim občutkom in verjeti v svojo resnico – v svoje prvinske občutke, ki nam na različne načine sporočajo kaj je dobro za nas in kaj ne?
Če pogledamo na primer majhne otroke, opazimo, da vidijo resnico in jo tudi obelodanijo na glas. Spontano sledijo svoji intuiciji in jo upoštevajo, izražajo in se ne opravičujejo za to, ko instinktivno vedo, da je nekaj / nekdo v redu za njih, dokler še niso »okuženi« z miselnostjo, da drugi bolje vedo kaj je dobro za njih. Ko odrastemo, pogosto raje ne vidimo resnice in bolj kot lastni intuiciji sledimo »nareku« in programom od zunaj.
Zaupanje svoji intuiciji pa je tisto kar je vedno najboljša pot.
Intuicija vedno pelje po najboljši poti, ni pa nujno, da je to za nas vedno najlažja pot. Je pa zagotovo najbolj optimalna pot. Komu pa pravzaprav sploh lahko 100 % zaupaš? Najverjetneje zgolj sebi in svoji intuiciji. 🙂
Zunaj nas je nešteto različnih mnenj in opazk. Med njimi skozi rešeto spustimo samo tiste, ki so za nas sprejemljive in v tistem trenutku izražajo našo resnico, ki ji sledimo dokler ne spremenimo mnenja.
Ob sebi imamo lahko veliko ljudi, ki marsikaj vedo in dobro je imeti povezave, ki nas krepijo, toda na koncu dneva, ko pade noč, ostanemo »sami« s seboj, okostnjaki padejo iz omare in nikogar drugega ni, ki se bo soočil s tem, kot mi sami. Takrat potrebujemo narediti »bilanco« stanja in si priznati kaj je najboljše za nas, kajti globoko v sebi, vsak zase, to vemo – kdo drug pa bi sicer lahko vedel?
