Rojstni dan – aaa, že spet!

Aaaa, staaaraaaa seeem!

Ne glede na to, ali je petindvajseti, dvaintrideseti ali bognedaj, štirideseti, delamo nekakšne sistematske preglede svojega življenja. Ja, najbrž tudi kanseje. Ampak res jih delam že deset let in jih še nimam trideset! Vsakič, ko se bliža ta dan, ta presveti rojstni dan, ugotavljam ene in iste stvari. Jezijo me ene in iste stvari, vsakič malenkost v drugačni obliki. V obup me spravljajo eni in isti neizpolnjeni cilji. Strašijo me ene in iste neuresničene želje. Vsako leto znova. In vsako leto znova, namesto, da bi se seznam krajšal, je “napak” več. A res?

Oh, ja, tudi ti, prelepa gospa v svojih petdesetih, šestedestih ali devetdesetih, vseeno mi je kdo to bere, vseeno mi je za glasove “še toliko imaš pred sabo”. Priznajmo si, tako prekleto nezadovoljne smo (mislim, da ženske nekoliko bolj)! In rojstni dan nas spravlja v slabo voljo, ker se sprašujemo, kaj vse bi že lahko dosegle v življenju. Da zdaj bi pa res že bil čas za diplomo, redno zaposlitev, poroko ali prvega otroka, da bi bila končno odplačana hipoteka za to hišo, ki mi že leta ni več všeč, da bi šef po petnajstih letih že lahko videl, da si zaslužim napredovanje, da… da… da… Pa res sploh imamo razlog, da bi bile nezadovojne?

Kam je šla hvaležnost?

Kam je šlo zadovoljstvo? Zakaj vedno bolj tekmujemo v tem, kaj komu ne gre, kaj komu ne uspeva, kdo ima bolj bedno službo, kdo bolj tečno ženo (a je nisi sam izbral?)? Od kod so prišla ta tekmovanja v čudnih stvareh? Zakaj se borimo, kdo se bo komu bolj smilil, kdo ima večjo dioptrijo, kdo je imel letos večkrat vnet mehur, komu so spet vrtali po zobeh in kdo ima novega raka? Halo?! Nina Pušlar poje Svet ne zna živet. Kako prav ima! Izgubili smo se v jamranju, samopomilovanju, krizi, recesiji, “naravnih” nesrečah. Uživamo v igranju žrtve in vso svojo moč dajemo okoliščinam in drugim. DOVOLJ!

Dragi so-ljudje, začnimo spet živeti.

Začnimo spet uživati v življenju. Bodimo hvaležni za vse, kar imamo. Iščimo lučke, ne le teme. Torej, začnem v ogledalu, to sem jaz, in to je seznam dobrega v mojem življenju in seznam, katerega bom ob naslednjem rojstnem dnevu z veseljem, zadovoljstvom in ponosom prebirala:

• Sem ženska. Ženske smo pač posebne, imamo pomembno nalogo na zemlji, in ne, rojevanje in vse, kar sledi zagotovo ni nekaj enostavnega in ni samoumevno! Sem ženska in sem srečna (ojoj, danes tavam med slovensko glasbo in me že nekam k Murku odnaša, se opravičujem).
• Sem mlada. In vedno bom. Doma pojem. Ne samo pod tušem in ne samo, kadar sosede ni doma. Včasih s slušalkami v ušesih in vem, da včasih tudi cvilim in falim kakšno noto. Pa kaj. Uživam.
• Sem zdrava. V zadnjem letu me je enkrat bolela glava in dvakrat sem kihala. Nimam menstrualnih krčev. Noge me vsak dan nosijo okrog. Kadar odlašam s servisom vozila, me nosijo kilometre in kilometre, ne samo na sprehod v naravo. Ne samo, da tečem, ko mi to ustreza, v primerni obutvi in na čistem zraku. Tečem tudi po mestu gor in dol, tja in nazaj, skoraj vedno v nepodpornih čeveljcih, ki so bili narejeni bolj za, no, sedenje v pisarni ali v avtu.
• Imam veliko znanja. Ogromno znanja. Toliko, da se mi včasih meša. Saj veste, več veš, bolj si težiš, česa vsega še ne veš ali pa kako tega znanja ne uporabljaš dovolj. Hop, me že zanaša, ne ne ne. Torej, imamo veliko znanja, v šolo sem hodila praktično dvajset let. Zraven sem obiskala nešteto seminarjev, delavnic, tečajev. Vse uporabljam, da preživim. In tega mi nihče ne more vzeti.
• Imam streho nad glavo in poln hladilnik. Ja, ja, redko so me ganili tisti verižni maili, v katerih so bile fotografije sestradanih in umazanih otrok. Dokler tega nisem videla v živo. Ko si tam, si je težje zatiskati oči. Končno sem hvaležna za vodovod in elektriko. Noro, še internet imam!
• Rada imam ljudi okrog sebe. In oni me imajo radi. Vedno je nekdo, ki ga lahko pokličem, če bi se znašla v težavah. Vedno nekdo nekje daleč moli zame, pa tega niti ne vem. Vedno lahko nekoga objamem, dam in dobim ljubezen. Ja, tudi tebe ima nekdo nekje skrivaj rad! In ja, moli,prosi, drži pesti zate ali karkoli že. Pošilja ti dobro.

Še kaj?

Seznam v mojem dnevniku je daljši. Ampak toliko prostora tukaj nimam. In tako ali tako se mora vsak sam poglobiti, se vprašati, če mogoče pa že je kaj dosegel v življenju. Če mogoče že ima kaj, na kar je lahko ponosen. Če mogoče vseeno lahko najde eno stvar, za katero je lahko iskreno neizmerno hvaležen na svoj rojstni dan.