Pozitivno starševstvo – vzgajajmo sebe

Vse je percepcija našega uma. Vedno delujemo po programu, ki smo ga kopirali iz okolja od rojstva dalje. Pravzaprav smo že v prenatalnem času povzeli informacije preko počutja staršev. Že ob samem spočetju genetske zapise in v naši ČISTI BITI smo vedno to, kar smo. V kolikor se spreminjamo zaradi drugih, pridemo slej kot prej na svoje in znova najdemo sebe. Delovanje pa tisto, ki ga je vredno spreminjati, kajti tako ne pomagamo le drugim, temveč tudi sebi. Odnosi so tisti, ki energijo šibijo ali krepijo. Spoštovanje do ljudi je tisto, ki nam zrcalno vrača spoštovanje nazaj. Spoštovanje pa ne pozna ega in sicer tekmovanja, obsojanja, zavračanja in podcenjevanja. Spoštovanje potrebuje le energijo čiste duše in srca, kajti le to vodi v medsebojno sinergijo. Naj gre to za partnerske ali prijateljske odnose in kar je še najpomembneje, ko gre za vzgojo otrok. Dobro je biti mentalno prisoten, ko smo z njimi, kajti oni vse beležijo, kopirajo in se razvijajo v osebe, ki bodo nekoč naša ogledala. Ideja o vzgajanju sebe in imeti pouk od otrok, vsekakor ni brez vrednih temeljev.

Zavestni in duhovno razviti starši

Sama pri sebi dostikrat razmišljam, kako delujem na otroka s svojimi navadami in razvadami. Težko je pogledati vase, vendar ko to storimo, pomagamo svojemu otroku. Takšno delovanje starša že ne terja toliko časa, kot mentalne prisotnosti v danem trenutku, ko se ves čas razvija in dopolnjuje sebe. Zavestni in duhovno razviti starši, bodo pazili na to, kakšne informacije dajejo otroku za življenje. Tekmovanja zaradi nepomembnih stvari (materialne dobrine, petice v šoli, tekmovanja katera je najboljša mama in še bi se našlo zame popolnoma zgrešenih tem), bodo dali na stranski tir in raje skušali razviti v otroku sočutje, empatijo, zdravo samopodobo in lastno hrbtenico, ki pomeni zaupanje v svoje odločitve in postaviti se zase v vseh okoliščinah. Ravno tako mu bodo nudili samostojnost zaradi razvoja samozavesti, ki temelji na lastnih uspehih. Puščali mu bodo, da se bo otrok učil na napakah in sprejemal poraze, skratka naučili ga bodo čustvene inteligence in razvili ga v čustveno zrelo osebo. To pa še nikdar ni uspelo na takšen način, da otroka ne učimo delovnih navad, da naredimo vse namesto njega, da mu ne prisluhnemo, da mu govorimo, da ne sme jokati, da mu govorimo le negativne kritike, da ga pomilujemo in delamo iz njih žrtve. Najpomembneje je to, da sami ne delujemo ves čas v coni ugodja, kajti tako bo tudi otrok deloval tako, in ko bo potrebno prestopiti ta prag, bo zanj izjemno hudo.

Drugačni časi

Čas je dobil svojo vrednost v teh časih. Denar ravno tako svojo. Otrok takšne prioritete staršev ne zanimajo. Oni samo odraščajo in vprašanje je le, ali jim namenimo 30 min, da gredo čez upor in naredijo sami določeno nalogo, glede na njihovo starost. Ali 5 min in naredimo mi namesto njih njihove naloge. Za njihovo prihodnost gre, za njihovo preživetje. To je bistveno, saj ne rabimo posebne nadarjenosti, da uvidimo, kakšna prihodnost jih čaka. Noben samostojen, čustveno stabilen in srečen otrok z dobro samopodobo in zdravo mero samozavesti, ni takšen sam po sebi. Pozitivno vzgojeni otroci so odraz staršev, ki so v prvi vrsti zdravi. Hkrati pa modri ne glede na težke situacije. Skratka staršev, ki znajo gledati na situacije s svetle plati. Staršev, ki imajo dovolj življenjske energije zase in za vzgojo. Ko bi se le človek zavedal, koliko pomeni umiritev uma. Ko je um umirjen, lažje poslušamo naše otroke in lažje se premikamo naprej. Oni imajo le nas in za njih smo kot Bogovi. Vse kar počnemo je vzor, ki si ga z leti tudi sami »sprogramirajo«. Vse kar počnemo starši, je za njih edino pravilno.

Vedno, ko se otrok vede neprimerno, pa vemo, da smo ga naučili drugače, gre za premalo pozornosti. Delati na sebi, kreirati svojo službo ali delati kariero ob majhnih otrocih, je težko. Človek je ujet med vestjo, ker v sebi ve, da otrok potrebuje pozornost starša in med borbo za boljši jutri. Še težje je, če človek nima zdravja ali ko nima denarja, oboje je namreč osnova za preživetje in globok pomirjajoč občutek varnosti. Kakor koli že človek živi, je ključ v tem, da se s pretirano skrbjo nič ne reši. Reši se le z mirom v sebi. Otroški razvoj gre iz dneva v dan dalje, ne glede na okoliščine, v katerih živi. Otrok ne razume naših tegob, on si želi le naš mentalni mir in našo ljubezen. To je tudi pogoj, da otroku ne bo potrebno okrevati od otroštva. Človek občuti le še stres in tega je danes toliko, da ga žal občutijo tudi naši otroci. Oni vse vidijo, občutijo, povzamejo, opazujejo in dojemajo. Žal se ne zavedamo, koliko lastnega nemira prenašamo na njih. Vse kar od nas pričakujejo je, da se malce odklopimo od naših borb, da smo malce mentalno z njimi, da jim pogledamo v oči in opazimo, kako čudoviti so in jim to tudi povemo. Ne gre namreč za količino našega časa, ampak gre za kvaliteto časa, ki ga delimo z njimi.

Lahko imamo želje in lahko si želimo več, ne glede na situacije

Kot zanimivost navajam, kako vpliva na otroka to, da starš nenehno govori otroku, ki je polen želja: »nimamo denarja«. Res prihaja do dilem, ni lahko v ponorelem potrošništvu globoko zajeti sapo in se tej besedni vezi izogniti. Ampak za prihodnost otroka gre. Stavek »nimam denarja« v otrokovo korensko čakro postopoma kreira ta vzorec in hkrati piše karmo. Hkrati gre navzgor še v drugo čakro, ki poveljuje čustvom, kajti ta otrok, bo mislil, da si ničesar ne sme želeti. Sporočilo, ki ga bo dobil, pa bo: »Nisem vreden, da si lahko kaj želim.« Negativen odnos do sebe, ki gradi še višja tretja čakra, lahko gre tako do skrajne mere. Ta otrok, kot odrasel, svojih želja pravzaprav ne bo več poznal, četrta čakra pa bo zakrila tudi z njimi povezana hotenja o sprejemanju in dajanju ljubezni. Peta čakra posledično ne bo izvedla izražanja in tako bo življenje potekalo v smislu: »Nimam pravice izražati svojih hotenj.« Sledi šesta čakra, ki ima zaradi blokad v ostalih predhodnih nerazvito intuicijo in sedma, ki v tem primeru niti ne prinaša razumevanja pravega koncepta o samem življenju. Skratka odnos do sebe izgubi pravi pomen in to pomembno vpliva na življenje. Alternativa, ki sledi je slednja. Otroku raje recimo: » Prav je, da veš, kaj si želiš. O tem ali bo željo morda potrebno malce odložiti, pa se bova pogovorila kasneje.« Vem, da je težko, zelo težko, ampak je vredno pomisliti na sporočila, ki jih dajemo tem malim nadobudnežem, ki so zelo odvisni od naše vzgoje, od našega delovanja in naših izrečenih besed.

Čustvena inteligenca

Čustva so energetsko stanje, kot vse drugo, kar nas obdaja. Vse v življenju se mora uravnovesiti, če želi doseči svoj namen. Zlata sredina je vedno in povsod iskana. Tako je s čustvi. Jeza, skrb, žalost, strah in radost se morajo uravnovesiti tako, kot se mora pet elementov v telesu. Ko dosežemo to stanje, potem tudi organi Jin in organi Jang dosežejo skupno ravnovesje. Pretirana ali potlačena čustva vedno vodijo do porušenega ravnovesja, kar moti delovanje telesa. Potlačena čustva so skrita v »barvitem mehurčku« od koder zrcalijo naša odzivanja na situacije. Stres je danes tisti dejavnik, ki se dotakne slehernega posameznika in žal tudi otroke. Ko se ujezimo na otroka, pozabimo, da je le otrok, pozabimo, da se v nas skrivajo potlačene reči. Pozabimo, da otrok ni kriv za naše tegobe. Otrok je SAMO TU in naša velika odgovornost je, da se po najboljših možnih močeh potrudimo, da le-ta ne bo okreval od otroštva.

Otroku pustiti njegova prepričanja in občutke, je torej nekaj neprecenljivega. Manipulacija po lastni meri zaradi pretirane kontrole, skrbi ali svojih neočiščenih ran, ga lahko iztiri iz njegove poti, ki je osnovana glede na njegove potenciale in osebnostne lastnosti. Otroku pustiti, da je to kar je, pomeni, da bo vedno dobro poznal sebe. Ta čustvena inteligenca je vredna veliko več, kot si predstavljamo, kajti tu so vsi otrokovi občutki. Skozi več nians barv bo namreč lažje gledal na življenje s svetle plati in znal živeti s čustveno inteligenco in duhovno noto, ki na kratko veli sledeče: Poslušaj svoje srce, da boš lahko napravil korak dalje, ujemi radost, da boš lahko ohranjal upanje, spoštuj hvaležnost učenja, da boš lahko odpuščal, uravnavaj strah, da boš lahko obdržal vero v življenje, bodi to kar si, da boš lahko obujal svojo kreativnost in razvijal svoje potenciale. Bodi v krogu ljudi, ki jih v tebi prepoznajo, te iskreno spodbujajo in vedo kdo v resnici si. V krogu ljudi, ki ti ne vzamejo vere, upanja, poguma in moči, v krogu ljudi, ki ti dajejo oporo oziroma energijo za podvige tvojih poti. Ti ljudje v sebi dobro vedo, da je OBILJA dovolj za vse ljudi, izhajajo namreč iz sebe in ne tekmujejo ampak le potujejo s tokom življenja.