Pot miroljubnega bojevnika

Pot miroljubnega bojevnika je pot, ki prinaša mnogo preizkušenj. Pot miroljubnega bojevnika ni miroljubna kot taka, pač pa je bojevnik tisti, ki se na miroljuben način sooča z vsemi danimi preizkušnjami. Je način življenja, ki ga posameznik izbere za voljo izkušenj, ki mi bodo pripomogle k vsakodnevni rasti in razvoju. Je lastna pot, ki jo naredi tam, kjer prej ni bilo poti. Miroljubni bojevnik vidi potencial in mu sledi. Njegova vera ga pripelje pred dejstva in s tem si pridobi možnost razbijanja neuporabnih iluzij.

Edino zlo je ignoranca. Stvari, ki jih zavračaš, ne da bi jih prej raziskal. Stvari, ki jih zanikaš, namesto da bi jim prišel do dna.

Nič ni popolnega na tem svetu. Naučiti se moramo videti nepopolne stvari, popolne. Kajti prišel bo čas, kot te bo nekaj ulovilo nepripravljenega in takrat boš obžaloval spoznanja, ki jih nisi bil pripravljen ozavestiti.

Prišel bo čas, ko boš sodil sam sebi.

Naj ne postane tvoja poslednja volja vir neskončnega obžalovanja.

Naučiti se moraš potovati z umom, poleg tega pa vsakokrat vzeti s sabo svoje srce. Pravi popotnik ni neustrašen, ker bi se bil tak rodil. Pravi popotnik je tisti, ki je zmožen videti tako dobro, kot tudi slabo, vendar ne dopušča, da bi ga  trenutna videnja kakorkoli omejevala.

Pravi popotnik je bojevnik, ki miroljubno razrešuje konflikte, ki križajo njegovo pot. Pravi bojevnik ima pred očmi vedno cilj, ki ga želi doseči, vendar se zaveda, da mora za dosego zastavljenega cilja, biti vedno prisoten v danem trenutku.

Ne ozira se nazaj in ne obžaluje storjenih napak. V kolikor zaide s poti, se vrne nazaj na zastavljeno pot in osredotočeno nadaljuje svoje potovanje.

Iz napak se raje uči, kot da bi jih sodil, ker se zaveda, da bi mu iz tega pogleda mogle povzročati nezaželjene postanke in tako bi bil primoran venomer odlagati željene rezultate.

Miroljubni bojevnik se zaveda, da cilj sam po sebi ne prinaša trajnega zadovoljstva ali sreče, pač pa je pot tista, kjer mora zadovoljstvo in srečo najti.

Vsak dan je nova priložnost, da uberemo pot miroljubnega bojevnika. Miroljubnost je pomemben atribut bojevnika, kajti bojevnik sam po sebi ni opredeljen in kot tak, zlahka zaide s poti.

Miroljuben bojevnik je tisti, ki ga vodi srce in zaupa v njegovo vodstvo. Ego mu služi zgolj kot orodje, preko katerega spoznava globljo resničnost.

Njegov cilj ni vedno jasen, vendar je tam in on mu sledi. Ne vidi celotne slike, vendar zaupa notranjemu vodstvu, da ga pripelje vedno natanko tja, kjer se mora znajti.

Prav tako kot vsi, dela napake. Vendar se zaveda, da ni samo človek, kot ljudje napake radi opravičujemo. Človek je več in temu načelu bojevnik sledi, ker je v popolnosti prevzel odgovornost za svoje življenje.

Prevzeti odgovornost za svoje življenje ne pomeni nositi breme vsega sveta na svojih plečih, pač pa zavedati se posledic, ki jih dejanja povzročijo in se primerno temu ravnati.

Poleg tega ga odlikuje čut za sočloveka in se zaveda povezanosti z vsem živim in neživim. Zatorej živi miroljubno po svoji vesti in zaupa lastni intuiciji. Kajti vsaka misel, beseda ali dejanje v končni fazi, ima posledice. Poglej samo misel, kako lahko v tvojem življenju povzroči določene občutke in dejanja, ki tem občutkom sledijo. To je učinek metulja, ki se razlega nad tvojim življenjem in svetom. V tem svetu nisi sam, pač pa si na neki subtilni ravni povezan z vsemi in vsem in potemtakem soustvarjaš življenjsko okolje, začenši z mislijo, ki jo pošlješ v vesolje.

Ko se pričneš zavedati soodvisnosti pri ustvarjanju življenjskega okolja, imaš na voljo odločitev, da boš iskal dobro v vsakomur in v vsem. Da boš zmožen videti samo ljubezen, tudi preko utvar, ki jih ustvarjajo iluzije. Ko se boš oprijel namena videti samo ljubezen, ne boš videl ničesar drugega kot samo ljubezen.

Ko se boš oprijel namena videti samo ljubezen, ne boš videl ničesar drugega kot samo ljubezen.

Ideja o dobrem in zlem

Nič ni narobe s tem in nič o tebi ne pove to, če te ljudje vidijo in doživljajo drugačnega sebi. Nekaj je narobe s tvojim ravnovesjem in govori v prid tvoji ignoranci, če sam sebe vidiš tako. S tem sam sebe ločuješ od celote, namesto, da bi bil zmožen videti širšo sliko. Kajti, vsak pogled je zgolj perspektiva in nič ne priča bolj glasno od tvojega odnosa do življenja.

Do samega sebe na prvem mestu in v odnosu do drugih, prav tako.

Ideja o dobrem in zlem je onkraj ideje same.

Kot si odgovoren za svoje lastno življenje, si odgovoren prav tako za ideje, ki jih sprejmeš za svoje.

Če še vedno razmišljaš katero pot ti je ubrati, uberi pot, ki vodi k luči. Kljub preprekam, ki so na tej poti postavljene, naj te vodi luč.

Ker, pošasti so resnične. In pekel prav tako.

Pekel ni kraj kamor gremo, ker bi bili grešili, ampak je stanje v katerem se znajdemo, v kolikor naši temni strani dovolimo, da prevlada, v kolikor postanemo žrtve negativnih misli.

V pisanju, me misli vedno znova privedejo do točke ločenosti, na kateri se nahajamo. Obstajajo namreč ideje, ki me najdejo in odgovori, ki se pojavijo, ko sem nanje pripravljena.

V zanikanju bi bila, če bi ne sprejela ideje o dobrem in zlem, ker eno brez drugega niti ne bi bilo moglo obstajati.

Lahko bi se bila osredotočila zgolj na pozitivno plat, vendar bi na ta način povzročila stanje ignorance nečesa, kar se mi je razkrilo v dobri veri.

Neznanje je nevedenje in nima trajnih posledic, če smo se le voljni učiti. Ignoranca po drugi strani, pa je zanikanje zmožnosti naučiti se nekaj novega.

Neznanje je stanje, zaradi katerega sicer trpimo, vendar je reverzibilno in nadgradljivo. Četudi je vseskozi prisotno, saj ga ni človeka, ki bi vedel ali znal vse, vendar je zadostna njegova voljnost pri nadgradnji lastnega znanja.

Neznanje ni zavestna odločitev, pač pa je del spoznavnega procesa, medtem ko je ignoranca zavestna odločitev posameznika.

Ignoranca ni samo poguba posameznika, temveč celotnega človeštva.

Vedno bodo preizkušnje, ki te bodo zamikale, da prestopiš na stran pogube in uničenja, vendar vedi nekaj. V tvojem srcu je vedno luč, ki je zmožna voditi skozi vse preizkušnje, če le dopustiš njeni svetlobi, da prodre skozi tebe. Najdeš jo v svojem srcu in izraža se skozi občutke.

Zagotoviti si moraš trdne temelje, da bi te ne bile omajale nobene zle sile. To pa lahko storiš tako, da zaznavaš samo ljubezen in vsemu nakopičenemu zlu bo na ta način odvzeta moč.

Najprej moraš doseči, da boš vedno odkrit do sebe, v misli, besedi in dejanju. Slediti moraš lastni resnici, četudi je drugi morda ne zaznavajo. V kolikor čutiš pristnost in ji sledi dober občutek, ki izvira iz samih globin tvojega bitja, potem si ubral pravo pot.

Temne sence se bodo zgrinjale nad tabo, vendar te ne bodo bile zmožne se polastiti. Ker v tebi je luč in luč si ti. In v prisotnosti svetlobe, se tema razblini v prazen nič, kjer ji je tudi mesto.