Pot, ki si jo pišemo sami
Čas, v katerem živimo, nam je v vsakdanjik vpeljal mnogo stvari, zaradi katerih se velikokrat obremenjujemo. Ko pridejo težave, prepogosto obmolknemo in ne vemo, kaj sedaj? Zakaj? Ne znamo naprej. Lahko se zatakne že pri najmanjši stvari, ko je glava prepolna, da bi znali odreagirati, se rešiti.
Življenje je prepleteno iz mnogih dejanj, ki se jih morda niti ne zavedamo, a čez čas spoznamo, da je bilo prav, da so se zgodila. Če tudi se je zgodila napaka, se je zgodila zato, da ti prinese v življenje novo izkušnjo. In ni ga naključja brez smisla. Vse prevečkrat gledamo druge, morda, da bi jim bili podobni, morda iščemo svojega vzornika, morda se skušamo izogniti težavam, jih znati reševati. Vendar velikokrat pridemo do vprašanja »kako on lahko, jaz pa ne morem, ne vem kje naj začnem?« se vam je to že zgodilo, mar ne? To so trenutki, ko vprašamo sami sebe, če smo sposobni rešiti težave brez zapletov, to so trenutki, ko v svoji koži začutimo, če smo to res mi … taki, kot se kažemo.
In premalokrat smo v dani situaciji empatični – se ne znamo postaviti v kožo drugega. Lahko je to v situaciji, ko doživljamo stres, žalost, veselje … ste se kdaj vprašali, če ste zares tako dobre volje, kot ste ravnokar nekomu rekli? Mar res tako veliko delate, ker hočete? Če me sedaj vprašate, kaj mi roji po glavi, vam lahko povem.
Razmišljam o dekletu, ki je sama po sebi karakterno zelo močna oseba, prijazna, iskrena, ima svojo trdo voljo in je motivirana za stvari, ki jih želi doseči. Zgodaj je pustila svojo mladostniško družbo, ki je vikende večinoma preživela v barih ob dobrih pijačah. Pri 15. letih, ko so bili vsi polni evforije in vznemirjenja, kako bodo uživali ta petek, pa naslednji petek in bog ve še koliko dni, se je ona odpravila prvič v službo preko študentskega servisa. Tam je več let opravljala različna dela, si služila denar, si kupila svoj prvi računalnik, tiskalnik, fotoaparat in na koncu pri 18. letih še avto in poleg tega si je plačevala tudi šolo, ki jo je obiskovala. Ko je že tudi njena takratna družba skočila v polnoletnost, se je začelo zavidanje. Venomer je poslušala besede, ki so bile na prvi pogled slišati zelo pozitivne. »Kako si ti pridna, poglej, nič ti ne manjka. Delaš, denar imaš, uživaš, kaj lepšega. Doma ti sigurno dajejo tudi denar, ti plačujejo šolo, ti pa si s tem zaslužkom, ki ga dobiš privoščiš kaj boljšega«. Ja.. to so bile besede, na katere bi bil marsikateri mladostnik ponosen.. vendar njo, so bolele. V njeno življenje je stopila ovira, ki jo marsikdo ne bi bil sposoben preskočiti. Ona kot mladostnica, se je morala kaj kmalu spremeniti v žensko, ki skrbi sama zase.
Prišel je trenutek, ko je spoznala, da morda življenje le ni tako enostavno, kot zgleda. Navezana je bila na oba starša. Vendar bila je »atijeva maza«. Tako močno povezana z njim, da ji je bil vsak trenutek z njim neopisljivo pomemben. Ni ji dal veliko materialnih stvari, ker jih žal ni premogel. Tudi mama ne. Vendar ji je v življenju pokazal mnogo lekcij, ki so ji pomagale na njeni poti in še danes, mu je hvaležna za to. Trenutek, v katerem je obmolknila, je bila minuta, ko je izgovoril: »ločil se bom«. V njej je rasla žalost, bolečina, ki dolgo ni planila na dan. In nikoli se ni našla oseba, ki bi vprašala » mar ti delaš, ker moraš, ali ker si to želiš?« ne, nikoli ni bilo teh besed, ker očitno ni nihče čutil potrebe, da jo to vpraša. Njej pa je še vedno rasla želja po uživanju s prijatelji, kavi na sončni terasi, počitnice na morju … pa si tega žal ni mogla privoščiti. Tudi njo je morilo, morilo jo je dejstvo, da je njeno življenje mnogo bolj drugačno od njenih prijateljev.
To je bila ovira, ki je prišla v njeno življenje, ki jo je bila primorana preskočiti, če je želela priti do cilja. Ločitev staršev, ki jo vsak človek doživlja drugače in dejstvo, da se mora sprijazniti s tem, kar ji je prineslo življenje. Vedela je, da ji starša ne bosta mogla nuditi vsega in da bo morala več ali manj vse narediti sama. In tudi sama je uspela. Njena bolečina je bila tako močna, da je hotela narediti vse, le da bo lahko zgodaj postala samostojna, sam svoj gospodar in da bo tudi drugim lahko pokazala, da je življenje ena sama pot na kateri je mnogo ciljev. Otrok ni kriv, da se je rodil. Pomembno je, da se zavedamo, da se za vsako težavo najde rešitev in da vsak tunel pripelje enkrat do luči.
“Ne obupuj! Zravnaj ramena proti svetu. Ni breme tisto, ki te zlomi, ampak način, kako ga nosiš.” (R. Kerševan)
Barbara Plut
