Pokopališča – tihi cvetlični vrtovi
Ne poznam odraslega človeka, ki ne bi vsaj enkrat v življenju stopil na lično urejena pokopališka tla. Kamniti spomeniki nosijo odraz mnogih zgodb in so marsikdaj vir navdiha.
Po obrobah senc v svetlobo
Že sloviti Bram Stoker je konec 19.- ga stoletja na pokopališču dobil preblisk in s svojim peresom mojstrsko zabeležil roman Dracula. Literarno delo, ki je danes navdih številnih umetnin, tako na filmskih platnih, kot na modnih pistah. Pokopališča so prizorišča marsikatere grozljivke, tam ljudi pogosto zasledujejo jezni neznanci. Skratka, enkratna téma za stopnjevanje strašljive napetosti. Tihi dom, pravzaprav spomin na bivanje bližnjih na našem planetu bi se lahko imenoval kar spominski park. Ki je pogosto zgovoren že s samim okrasjem, oziroma s slogom nagrobnikov.
Ko sem danes obiskala ljubljanske Žale, je marsikateri grob privabil mojo pozornost. Ne le zaradi poznanih priimkov, pač pa zaradi samega izgleda. Na enem izmed teh, posebnih sta me mimoidočo živahno pozdravila figuri zajčka in ježka. Zopet drugega pa so krasile izjemne, skoraj kolosalne skulpture, vzete iz zgodb krščanstva. Kar lahko gotovo prevzame tudi še tako zagrizenega ateista. Piko na i pa seveda dodajo lične cvetlice, drobni grmički in zapeljive vzpenjalke. Seveda, naj ne pozabim še svečk, ki zvečer postanejo najlepše, iskreče zvezde parka. Slednje ne smejo biti največje merilo urejenosti zadnjega človekovega počivališča, saj ga mnogi ne utegnejo obiskovati, vsaj večkrat letno ne. Ponekod v tujini imajo družinske grobove kar doma, na vrtu. Kar je za marsikoga predvsem praktično. Nagrobni napisi, zabeleženi v večnost pričajo o ljubezni s krili. Taki, ki povezuje človeška bitja, tudi ko njihova duša odpotuje v onostranstvo, v drugi del naše galaksije, ali še dlje.
Slavljenje preminulih
Večina človeštva za umrlimi žaluje, nekaj izjem pa nasprotno, priredi veliko veselo slavje v njihovo čast. Saj verjamejo, da so preminuli odšli v boljšo sfero, odrešeni muk na Zemlji. Tradicija nam narekuje, da se vsaj enkrat letno poklonimo spominu nanje. Če fizično nismo prisotni, smo pa gotovo lahko vsaj v duhu, v mislih. Nekateri ljudje verjamejo v reinkarnacijo, v več življenj. Zopet drugi pravijo, da se človek pač povrne v prah, oziroma v delce, iz katerih naj bi bil ustvarjen. Zopet tretji verjamemo v potovanje duše. Imamo različne poglede na tako težko tematiko. A vse povezuje misel na življenje. Ki naj bo čimbolj izpolnjeno. Polno ljubezni in sreče. To pomeni največ. Saj duhovno bogastvo prinese tudi druge, željene materialne dobrine. Številna vraževerja morda temeljijo na kakih davnih, resničnih dogodkih. In zato jih velja sem ter tja tudi upoštevati. Kot nošnjo medaljona ali napoja, ki naj nam prinaša srečo.