Vsako leto prižgem eno svečko več – na ikebani

Vsi nismo tisti, ki bi imeli piko na I, vsem ni naklonjeno imeti otroka in ko se po osem letih truda in petih spontanih splavih zgodi čudež, si … PRESREČEN.

Pregled nuhalne svetline je zadnja skrb, ker je otrok tvoj, takšen kot je, tvoj je in je popoln. Vendar sem vseeno šla na tako imenovano zgodnjo morfologijo. Nekako temu tako rečejo, ker pač ni namen pregleda merjenje nuhalne svetline, vendar je namen videti ga, spoznati ga tistega, ki raste v tebi, ki je del tebe, ki je vsa ljubezen tega sveta.

In ga zagledam, moje dete, brca, odpira ustka, srček bije, lahko bi rekla, da je bil športen tip, tako kot jaz. Tako zelo lep, že takrat najlepši.

In nato: » Tole vama moram povedati, se opravičujem, vem da ne želita izvida nuhalne, vendar moram povedati, nuhalna je sedem milimetrov, to je ¼ možnosti za downov sindrom, pojdite čim prej na pregled. Sedaj opravljamo že odvzem horionskih celic in vam bodo rezultati znani veliko prej. Da lahko čim prej prekinete nosečnost«

Tišina. Nastala je popolna tišina.

Čez teden dni, torej v polnem 11. tednu, so mi opravili poseg, v materinsko knjižico pa zapisali: »NA GLAVI OBSEŽEN DEVETMILIMETRSKI CISTIČNI HIGROM«

Torej smrtna obsodba za mojega otroka.

Sestre so me tam pripravile že na najhujše, dale so mi v podpis dokument, prošnjo, kjer sem zaprosila za umetno prekinitev nosečnosti, če se kaj zalomi, da imam že komisijsko odločbo in da ne čakam takrat še tega. Dejanja si še vedno ne morem oprostiti, podpisala sem dokument, ne glede na to, da je bilo dete živo. Vprašala sem se: »Kdo je mojemu Vidku sešil srajčico, ki ni primerna za na ta svet?« Dobil je ime Vid. Najin Vid.

Po nekaj dneh telefonski klic, potrjen downov sindrom. Ne, ne bova ubila otroka, sva si dejala.

Po posvetu na genetski posvetovalnici sem se zlomila, kaj naj sedaj, otroka ubijem ali pustim in pač doma naredimo dvigalo. Ja, seveda, dvigalo, kakopak, uredila bova stanovanje, da bo primerno za njegovo gibljivost. Sestra v sprejemni pa mi je dejala, morda vam otrok postori uslugo in se bo poslovil sam, ker tak kot je, ne bo mogel živeti, ne on, ne vi.

Buši je rasel in kot zakleto sem gibanja čutila že v 14. polnem tednu, tako zelo sem ga ljubila, se pogovarjala, prigovarjala, mu povedala, da se naj odloči sam po svoji presoji, da od njega ne zahtevam nič, da je njegova odločitev pred mojo željo. Malo laži je včasih tudi dobro, pravijo.

In se je poslovil v 16. tednu. V vsej agoniji sem se vozila od enega do drugega ginekologa, vendar so vsi potrdili enako: »Konec je!«

Odšla sem na oddelek nove porodnišnice v Ljubljani, oddelek E. Prejela recept in odšla nekam v neko čudno lekarno po tabletko, abortivno tabletko. Pojedla sem jo 25.5.2010 ob 18:00. Doma. Sedela sem in čakala dva dni, da grem, da se grem poslovit od ljubezni mojega življenja. Kaj se je godilo med dvema dnevoma pred porodom, ne vem, nič.

Prihod v porodnišnico, prejem umetnih popadkov in se je pričelo, po enajstih urah sem na prsi dobila mojega ljubega, edinega otroka. Bila sva sama kar nekaj časa, da sva se poslovila, osebje je zelo obzirno in čuteče. Nato so ga odnesli.

Odpeljali so me na hodnik, kjer sem čakala, da so po mene prišli z oddelka.

Ostala sem SAMA. Polna praznine. Stremela sem v namišljeno daljavo, postala sem ženska, ki prestopa v paralelni svat življenja, postala sem ženska, ki je izgubila otroka v nosečnosti.

Torej nisem bila prazna, vendar polna praznine. Vse je potekalo kot bi moralo, vse, kar ženska po porodu potrebuje za otroka, sem imela, nisem pa imela otroka.

Vsako leto prižgem svečko več, vendar ne na tortici, ampak na ikebani.