Odpuščanje – kako naj odpustim sebi in drugim?
Ljudje pogosto mislimo, da s seboj nimamo nobene zamere, jeze in potlačenega čustva. Toda včasih jih imamo še precej veliko, česar pa se večkrat niti zavedamo ne, saj smo zaslepljeni z vsakodnevnimi obveznostmi, zunanjimi dejavniki in mislimi, s katerimi si zapolnjujemo svoj notranji svet, da nam ni potrebno čutiti stvari, ki so v našem življenju zares pomembne.
Pred časom sem se zamislila glede odpuščanja. Koliko čustvene prtljage še nosim s seboj in zakaj je ne (s)pustim?
Ob tem mi je prišlo na misel nekaj ljudi iz moje preteklosti in moje sedanjosti. Vprašala sem se, če sem jim že sploh odpustila in ali jim sploh kdaj v »celoti« bom?
Pravijo, da je odpuščanje stvar trenutka. Odpustiš ali ne odpustiš, nič drugega ni vmes. Je zgolj da ali ne. Toda je res tako preprosto?
Je, vendar si to sami otežujemo, ker do »onemoglosti« analiziramo neke dogodke, ki so se zgodili ali pa mogoče še bolj tiste, ki se niso, kaj smo dobili, česar nismo, kaj bi si želeli ter česa ne in podobno.
Mogoče to počnemo ravno zaradi tega, ker se je včasih težko sprijazniti s tem, da smo si večino stvari, ljudi in to predvsem starše, kot duše ravno sami zbrali. Težko se je sprijazniti s tem, da imamo pogosto ravno z najbližnjimi, lekcije, ki bi se jim najrajši izognili, zbežali pred njimi ali pa za dogajanje okrivili nekoga drugega.
Naposled, ko si vse to priznamo, ni nikogar več, na katerega bi lahko kazali s prstom in vztrajali v vlogi žrtve. Ko izstopimo iz vlaka obtoževanja, zamere in jeze, ko zapustimo čustveno bojno stanje v katerega smo ujeti, šele onstran vseh teh iluzij, opazimo resnični namen vseh igralcev v naši igri.
Vse je tam za nas, za našo igro, za nas, naše soigralce in za vse naše lekcije. Ko to ugotovimo, si lahko na nek način oddahnemo. Nič ni bilo zaman. Vse je imelo svoj smisel v tej celoti, ki nas včasih straši in bega, ker je tako velika, prostrana in neznana, da ne vidimo kam nas vodi, če sploh kam.
Toda, ko nismo več pripravljeni s seboj nositi prtljage zamere, ki nas upočasnjuje in utesnjuje, se za odpuščanje odločimo v prvi vrsti zaradi sebe – ker mi nismo več pripravljeni nositi odvečnega bremena.
Ugotovimo, da lahko pogledamo na ljudi okrog sebe z veliko mero empatije, sočutja in razumevanja, ker so v vsakem primeru naredili največ kar so bili zmožni. Lahko zamerimo ljudem, ki v danem trenutku naredijo vse kar zmorejo? Potem lahko zamerimo tudi sebi, ker ne zmoremo vedno narediti / dati, toliko kot bi nekdo, nekje pričakoval od nas, toda od sebe lahko damo največ kar lahko v tistem trenutku zmoremo dati. In to je povsem dovolj. Dovolj za nas, dovolj za druge.
Nenehno se spreminjamo, zaupam, da spreminjamo na bolje. Ko odvržemo še kakšen plašč bolečih spominov, čustev in dejavnikov, lahko tudi tako, da na list papirja zapišemo vse kar nas je prizadelo, česa ne moremo spustiti in kar še vedno nosimo s seboj ter to obredno sežgemo, pomoč ognja transformira vse kar želimo odvreči, da lahko gremo naprej še bolj pretočni in polni svežine, z zavedanjem, da nihče ni popoln in da vsak, v tistem danem trenutku, počne največ kar zmore.
Dejanja ljudi ni potrebno jemati osebno, ker največkrat sploh niso namenjena nam, temveč so osebna rana in zabloda osebe, ki jih preigrava. Dotaknejo se nas le tedaj, ko imamo kakšno stvar za preigrati skupaj z njo. Toda tudi takrat lahko po skupni igri gremo naprej, ker, ko znamo spustiti, lahko odpuščamo sebi in lahko odpuščamo tudi drugim. Vedno znova in vedno znova.