Objemčki in poljubčki na socialnih omrežjih

Novodobno komuniciranje, vohljanje in še kaj

S pojavom radia in televizije so se ljudem odprla velika, svetovna obzorja. Informacije so švigale z enega dela sveta na drugi s svetlobno hitrostjo. Ljudje so se zbirali v gospodinjstvih, kjer so imeli televizorje in radije zato, da bi izvedeli, kaj se dogaja. Pozitivna plat tega tehnološkega pojava je bilo med drugim tudi druženje in vroče debate o lokalnih in svetovnih dogajanjih. In vendar so stari ljudje že takrat govorili, da sta televizija in radio vražje delo. Kasneje so se vsi strinjali, da poneumljata ljudi. Kljub vsem informacijam, ki so lahko nadvse zanimive, se ljudje poneumljajo? Seveda. Ljudje ob spremljanju TV in radia, niso aktivni, niso kritični, ker ne morejo izbirati vsebin in kako so te predstavljene, izpostavljeni so manipulaciji. To danes ni več skrivnost.

Tehnološka zgodovina

Pojav telefona je prav tako vplival na razvoj družbe in medosebnih odnosov. Dobrodošla inovacija. Ljudje so se na videz zbližali. Razdalje so se premostile z neskončno dolgimi kabli, ki so prepredli Zemljo. Če danes pogledam na to, se mi zdi vse skupaj povsem nedolžno, čeprav tudi ti tehnološki pripomočki niso vseh navduševali.

Pogovor se je enkrat začel in se tudi končal. Ob napredku mobilne telefonije se pogovori ne končajo tako zlahka, ne s tem, ko prekinemo signal. Pogovori se nadaljujejo na socialnih omrežjih.

V vsakem trenutku nas FB, Tweeter in drugi povežejo z vsem, kar hočemo vedeti in z vsemi ljudmi, ki si jih zamislimo. Kako mamljivo. Hočem poslati sporočilo svojemu zvezdniku? Ni problema. Takoj ga najdem in z malo truda pošljem sporočilo, na katerega običajno tudi odgovori. Preverjeno!

Hočem vedeti, kaj dela moj prijatelj? Prav tako brez težav najdem vse, če je le tako radodaren in deli s svetom svoje dogodivščine, nakupe in dušo.

Rada imam Facebook, ker …

Za to, da nam ni dolgčas v čakalnicah in neprespanih nočeh, za to, da smo informirani in zasičeni z oglasi, skrbijo socialna omrežja. Vključujemo se in zdi se nam, da smo tam lahko vse, kar želimo biti v realnem svetu. Objavljamo fotografije, kjer smo večinoma in zgolj srečni. Izražamo svoje mnenje o raznih rečeh (bolj ali manj smiselnih) in se ob tem dobro počutimo. Objavljamo celo neprimerne vsebine iz svojega življenja, a nam to ni nič takega. Čakamo na všečke in komentarje. Pri vsem tem prijetnem vklapljanju in izklapljanju iz omrežja so številne pasti. Prijetno brskanje po tujih življenjih in tekmovanje na namišljeni, virtualni tekmi, nam lahko daje občutek polnosti. A, to je laž. Ljudje, ki preživijo veliko časa v teh svetovih so praviloma osamljeni, plašni, zaskrbljeni. Objave na FB jim dajejo občutek, da se jim res nekaj dogaja. Ali pa želijo ljudem pokazati, kakšne želijo, da jih drugi vidijo.

Odvisnost ali potreba?

Raziskave so pokazale, da se je že razvila odvisnost od socialnih omrežij. Nekateri sicer temu nasprotujejo in težijo k temu, da bi razlikovali med odvisnostjo in pretirano uporabo socialnih omrežij. Če se najdete med takimi, ki preverjajo sporočila in objave čez ves dan (celo ponoči), postajate nestrpni ob čakanju na lajke in komentarje, ko čutite močno potrebo po tem, da sledite drugim po omrežjih in ko ne zmorete več imeti enega normalnega pogovora z nekom v realnem svetu, takrat ste že prestopili mejo ‘normalnega’. Pravijo, da je se tu že začne faza odvisnosti. Je res potrebno slediti nepomembnim objavam 24 ur na dan? Za nekatere je. Biti vsaj nekje prvi, vsaj pri komentiranju novega oblačila ali fotografije z žura.

Je pa res, da prav vse objave niso nesmiselne in imajo svojo vrednost tako v zasebnem on družbenem življenju. Dogaja se, da ljudje preko socialni omrežij širijo zavedanja o pomembnih rečeh, kot so na primer razne tragedije, dobrodelnosti, humanitarne nesreče, tehnološki in medicinski dosežki,…

Uničevalec odnosov

Pred seboj imam prizor dveh mladih za mizo v restavraciji. Oba povsem brez zadržkov ‘listata’ po novicah na svojem telefonu in se pustita zmotiti le natakarju, ko ju pride vprašat, kaj bosta naročila. Še med obedom sta brkljala po telefonu in komentirala objave svojih prijateljev.

Seveda, težko je soditi o tujih pogovorih in načinih življenja. Morda ju to osrečuje. Vendar nemalokrat zasledimo razloge za ločitev parov, kot so: ne znava se pogovarjat o težavah, ves čas bulji v telefon, v računalnik, ne znava čutiti potreb drug drugega. Normalno. V virtualnem svetu, v medmrežju se vse odvija z distanco. Lahko povsem neobčutljivo in brez sramu objavljam o sebi to, kar hočem. Lahko pošljem srčka nekomu, pa to ne bo pomenilo ljubim te, čeprav to v resnici to pomeni. V realnem svetu ne morem nalepiti na čelo/usta smeška ali pomežikca. V realnem svetu ti ne more on nalepiti na čelo/usta šopka rož, čeprav ti ga v sporočilu na telefonu zlahka prilepi. V realnem svetu je treba razmisliti o čustvih o dejstvih in jih ubesediti. Treba je človeka objeti, ga poljubiti, ga sprejeti. In to v realnem svetu pomeni točno to in nič drugega. Tu se ne morem zlagati ali se skriti.

Zavedajmo se: vse, kar je vmes med mano in tabo je odveč. Pogovor, objem, šopek rož, nasmeh- v živo- to je vse, kar je lahko vmes, ostalo je praznina in neresnično.

V življenju je torej veliko bolje, če nekoga lahko primeš za roko, ne za telefon. Veliko več zadovoljstva prinaša pogovor, kjer je nekdo pred tabo in ga lahko opazuješ, kako ti pripoveduje, koliko čustev je v njem. Vedno mi je ljubši tak pogovor, pa smeh in tudi solze v živo. Tudi prepir je bistveno boljši v živo.