Pridna muca

Pravimo mu »veseli december«. Lahko tudi rečemo – mesec družin, nakupov, lučk, voščilnic, daril, bleščic, peciv in resnično iskrenih želj. Kamorkoli se obrneš, te dočakajo spomini na otroštvo, zadišijo ti piškoti, zableščijo okrasi na novoletnem drevesu, otroški glaski izgovarjajo svoje želje. Pa tudi TV reklame so »praznično« (rdeče-modro-zlato-srebrno) obarvane in filmi pogosto imajo »Božične« teme. A v najlepših filmih tudi kužki in muce imajo svoje pomembne vloge.

Prepričana sem, da so tisti, katerim je v otroštvu bilo dovoljeno skrbeti za hišnega ljubljenčka, zrasli v boljše osebe – bolj razumevajoče, občutljive in strpne. Pa tudi bolj srečne. A nikoli ni prepozno.

Naša mačka ne bo nikoli igrala v filmu in o njej ne bo napisana knjiga. »Zakaj bi nekdo želel brati prav o naši mački?« Ne vem, a vsak lastnik misli, da je njegova mačka posebno inteligentna, posebno lepa in posebno »pridna«.

Prvi dan

Prinesla jo je hči v HP škatli. Ime ji je Fibi (oziroma – Phoebe, takšna muca seveda ima »filmsko« ime!) in je, kot vidite, »navadna domača« mačka. A toliko lepa topla zmedena in asimetrična, da smo se vsi trije takoj zaljubili v njo in spotoma pozabili na vse vejice.

Že prvi dan smo ugotovili, da spet imamo zelo inteligentno muco. (Vedno so naše muce bile specialno inteligentne!) Hitro se je naučila, kje so njene posodice s hrano, z vodo in z mlekom. Točno je vedla, kaj se dela v pesku in s peskom. Mislim tudi, da je že takrat čutila, da bo kmalu postala »glavna« – neskončen izvir radosti in presenečenj.

Skupaj smo se učili in uživali.

V stanovanju

Stanovanje se je spremenilo v otroško-mačje igrišče. (Vsi trije smo odrasle osebe, tudi hči je že polnoletna, a se pri igranju z mačkico vsak malo vrne v otroštvo.) Privlekli smo na dan vse majhne mehke igračke, ki so za Fibi primerne, a žogice smo kupili. Na večino stolov v dnevni sobi smo obesili razne vrvice, z igračami na koncu ali brez njih. Tudi na kljuke od vrat smo obesili vrvice. HP škatla, v kateri je dopotovala, je postala »telovadnica« in »skrivalnica«. Hodnik pa – tekalna steza.

Mačka v hiši – ogromno zadovoljstva, a tudi nekaj težavic …

Ko se muca malo opogumi, razvije takšno hitrost, da ji ne moreš več slediti: v sekundi preteče iz kuhinje v dnevno sobo, iz spalnice v kopalnico, od kavča do mize. Če te vprašajo: »Kje je Fibi?«, moraš čim hitreje odgovoriti, ker bo že v naslednjem trenutku na čisto drugem koncu stanovanja. Enkrat smo s prijatelji sedeli za mizo, Fibi je skakala iz stola na stol (po naših kolenih),  T. pa je presenečeno vprašala: »Kaj je to naenkrat preletelo čez mene?! Je to bila Fibi?«

Izredno čista je (pridna muca!). Njeno umivanje se ponavlja večkrat dnevno, pred vsakim spancem ter po spancu. Traja deset do petnajst minut. Medtem jo treba pustiti pri miru, ker je to resno in natančno opravilo. Tudi mačje stranišče je vedno dobro vzdrževano (vse, kar je potrebno pokriti, naša Fibi tako dosledno s tačkami pokriva, dokler ni z rezultatom do konca zadovoljna), a sprijazniti se moraš s tem, da bo precej peska končalo zunaj »WC«-ja, kar je normalno pri vseh tako čistih in pridnih mačkicah.

Še lepše je »opraviti potrebo« v pravo zemljo, oziroma v lonec z rožami.

Igranje mlade muce je – učenje. Tečejo za žogicami in »lovijo« igrače, a pripravljen moraš biti na praskanje in grizljanje, ker so premikajoče roke in noge bolj zanimive od igrač. Če se hočeš vsaj malo zaščititi od tega praskanja, moraš ji »obrniti pozornost« – isto kot otroku. Vržeš ji neko igračo, da tvoje uboge roke pusti pri miru. (Roke ti bodo kljub temu izpraskane, a nič za to – vsi bodo pač vedeli, da imaš v hiši majhno muco!)

Fibi je »posebno« dobra lovka. Ko se pripravlja na lov, ušesa povije nazaj, pogled ji postane podoben »hipnotizerskem« ter začne skakljati nekako postrani, včasih tudi dvigne prednje tačke kvišku. Z eno besedo – postane »grozljiva pošast«. (Mogoče res malo pretiravam, a enkrat je moja soseda od strahu skočila s stola: »Aaaa, joj, dobro je, mislila sem da je Lucky!« – takrat je Fibi imela kakšne tri mesece, Lucky pa je petinštirideset kilogramski nemški ovčar.)

Navadili smo se na počasnejšo in previdnejšo hojo ker se Fibi naenkrat zaplete med noge, saj jo ne želimo brcniti ali pohoditi.

Če zruši in razbije lonec od rože, to ni zaradi njene nerodnosti (mačke so izredno spretne živali), to je zaradi njene »pridnosti« – sigurno je okoli rož letela kakšna muha in muca jo vsekakor mora uloviti.

Zavese smo za nekaj mesecev spravili na varno.

Pozabila sem na načrtovanje gospodinjskih opravil: ko, na primer, vzamem v roke metlo, se Fibi zaletava v njo, ker se hoče igrati, skače po kupčku smeti ter ga razmetava povsod okoli ali se celo uleže ravno na ta kupček. Pometanje je postalo zelo zapleteno. Likanje je tudi problematično – mačke so radovedne in takoj skočijo na likalno desko, jaz pa z eno roko dvigam vroči in nevarni likalnik visoko, z drugo roko pa »rešujem« mačko. Sesanje stanovanja je možno samo, če je ona zunaj – ker je sesalec preveč glasen in se revica boji. Boji se tudi mešalnika in sušilnika za perilo.

Raziskovanje okolice

Pravijo, da mačke rabijo malo prostora in jih lahko navadiš, da živijo izključno v stanovanju. A vedite, da mačke zelo rade bivajo na dvorišču ali vrtu.

Zunaj se dogaja marsikaj: piha veter in premika vejice in odpadle liste, veliko je muh, martinčkov in ptic, pa tudi os in sršenov – a njih je boljše ne tikati (kar je naša Fibi hitro ugotovila). Plezanje na drevesa je najzanimivejši posel, a s tem si zagotovi tudi brezplačno pedikuro. Da ne govorimo o številčnih prostorčkih (kakšnih je precej okoli vseh kmečkih hiš) v katere se lahko zavleče in jih razišče. (Edino obstaja nevarnost, da se notri pritihotapi  tiho in neopazno, nekdo zapre vrata in ubožica ostane notri.)

Zunaj si lahko poišče tudi družbo

Občudujem tiste, ki jim je uspelo vzgojiti svojega psa in mačko, da postaneta prijatelja. Naš kuža je tako nevaren, da nismo niti poskušali. Fibi se je enostavno navadila, da spoštuje njega in njegov prostor. (To ne pomeni, da ga nikoli ne izziva – uleže se dva metra od pesjaka in drzno gleda v njega, Lucky pa čisto ponori zaradi njene »nesramnosti«.) Včasih nas spremlja, ko gremo z Lucky-jem na sprehod – vztrajno, nekaj metrov za nami, dobro se skrivajoč za grmovje in visoko travo. Življenje, na žalost, ni kot v risankah!

K nam prihajajo tudi tuje, malo starejše muce (dobijo hrano, kakšen krat tudi prespijo na terasi), ampak one niso nikoli pripravljene na igro, preveč so resne. Zato si včasih najde primernejšo družbo – ježke ali ptice. Mladim ježkom je pomladi dovolila, da ji grizljajo rep, a ona jih seveda ni tikala (“pridna pametna” muca!). Za srakami in ostalimi ptičkami pa teka dokler ne odletijo, čez nekaj sekund se vrnejo in igra-lov se nadaljuje.

Fibi pozna zelo dobro okolico hiše ker je iz radovednosti pokukala v vsako luknjo.

Jaz sem doživela več presenečenj. Na primer, vzamem košarico in grem po nekaj fig. Fige so visoko na drevesu in začnem plezati. Naenkrat nekaj belega iz zgornjih vej skoči do mene, a to je seveda Fibi. (Dobro je, da mi srce še vedno pravilno funkcionira.) Drugič spet, odpravim se za hišo po neko čebulo, a tam na čebuli čepi Fibica.

Hoče “sodelovat” pri vseh opravilih: če bi, recimo, kopala luknjo v zemlji za rožo, takoj bi pritekla in mi pokazala, kakšno dobro in veliko luknjo ona zmore narediti; če bi na terasi zalivala limone v loncih, vsekakor bi skakala iz enega (mokrega!) lonca v drugega. Ko smo obirali oljke, je pogumno plezala na najbolj visoke in najbolj tanke veje – velika škoda, da je ne moremo izkoristiti!

Takšna je naša Fibi (ali pa, če hočete – Phoebe).

Otroci

Nekateri se hvalijo, kako majhni otroci lahko delajo z njihovo mačko »kar hočejo«. E, naša Fibi ni tako »pridna«.

Majhen otrok (še) ne pozna razlike med igračami in »pravimi«, živimi bitji. Boža, boža, a naenkrat rokica stisne to mehko lepo mačkino dlako. Ali pa se jezi, ker muca noče in noče prit, čeprav jo že deset minut kliče (četrta beseda, ki se je naučil pravilno izgovarjati moj mali pranečak je bila – FIBI!), pa bi najraje metal ščipalke ali kamne po njej. Fantek bo seveda zrastel, a do takrat se muca enostavno  – izogiba (beži kot od vraga).

»Čuvaj mi mačko!«

»Ne skrbi, nič ne bo mačka njemu naredila.« (“Ma, bojim se za mačko, ne za njega!”)

Spanec

Vsaka jelka ima svojo zgodbo …

Po naporni telovadbi v hiši in zunaj hiše, si Fibi postreže z zadnjim obrokom hrane in si poišče primeren prostor za spanje: včasih si najde »svoj osebni« kotiček, ker hoče biti sama, včasih pa si izbere družbo ter skoči nekomu na trebuh. Po dolgem umivanju sledi postavljanje v prvi speči položaj in… preja. Vsi, ki imajo ali so imeli mačko, točno poznajo tisti topli in umirjajoči občutek, ko se mačka zvije v klobčič, prede in se pripravlja na spanec. Veš da:

• nisi tako grd, čeprav si utrujen, oblečen v stare zbledele »cunje«, nenaličen(a) in z mastnimi lasmi;
• nisi preveč dolgočasen, čeprav te pogosto nihče ne posluša, ko nekaj govoriš (ker se vedno »ponavljaš«);
• nisi nesposoben, ne glede na to, da si prisiljen delati tisto, kar te sploh ne veseli;
• nekdo ti zaupa takrat, ko sam sebi več ne zaupaš.

Mačka kot terapija proti depresiji? Mogoče.

Pa je članek spet predolg, a toliko tega še nisem povedala … Mislila sem še o petardah in ognjemetu, a bojo že drugi kaj …

Še ne vem, kakšna bo zgodba naše jelke. A mislim, da bo lepa, kot v filmu, ker bo Fibi (oziroma – Phoebe) zraven nje preživela svoj prvi december.