Moj pogled
V sobi imam, kot vsak normalen človek, okno; Velikokrat se zleknem v stol in se zazrem skozenj. Prizor me vsakič fascinira, pa čeprav je vedno identičen, če izvzamemo vpliv letnih časov in naravnih procesov. Če malce pomislim, je zelo podobno akvariju v tistih večjih živalskih vrtovih, kjer zasteklijo tunel in je akvarij praktično zgrajen naokoli. Čeprav bi radi zaplavali z morskimi živalmi, ki jih vidimo onkraj stekla, bi bilo brez potapljaške opreme hitro neprijetno. Podobne misli mi šinejo skozi glavo tudi ob pogledu skozi okno. Za moje nekako nizke ali alternativne stopnje zadovoljive estetike narave je to neke vrste idila. Iz zaklona opazujem premikanje narave, a nisem žival, da bi lahko tam, točno tam, v tisti idili živela.
Lahko skočim po stopnicah dol in si zadevo ogledam »v živo«, ampak scena hitro izgubi tisto nedolžnost. Prikaže se človek. Živo bitje, katerega preživetje je odvisno od denarja. Počutim se nekako tako, kot bi se vi, če bi vam vaša boljša polovica kupila rože ali darilo, na katerem bi visel račun. Vse, kar vidim skozi okno, naenkrat dobi ceno. Pa ne samo ceno … Stopim tudi v svet odvisnosti. Čeprav velja, da je tisti, ki ima denar za kruh in streho samozadosten, temu ni tako – odvisni smo od tistih, pri katerih kupujemo. Vsaka stvar, ki jo kupimo, ki jo poslušamo ali jo gledamo, je skrbno načrtovan marketing. Mogoče pri sebi mislite: »Ne, vem, kakšni so ti ljudje, ampak jaz sem drugačen, jaz živim s svojo glavo!«. Enakih misli sem bil jaz. Še zdaj sem, ampak sem se sprijaznil, da pač določene stvari bodo, hočeš, nočeš, na razmišljanje vplivale. Odvisni smo od tistih, ki nam narekujejo. Sprememba leta 91 je bila samo ta, da nam narekujejo drugi. Toliko o neodvisnosti.
Ni pa bistvo vsega tega kapitalizem. Tista tema je obdelana po dolgem in počez. Iritira me ta plastična umetnost, ki z njo pride – kič velja več. Iritira me dejstvo, da se je človek ločil od narave. Družba je postavila popolnoma svoj svet s popolnoma svojimi ideologijami in narava je tukaj ta »innocent bystander«. Poznate koga s podobnim razmišljanjem? Seveda. Ampak kakšen je ta odstotek ljudi, ki pa slepo sledijo smernicam? Veliko večji. Sem prepričan, da je moj pogled skozi okno precej bolj razbremenjujoč kot izpoved vernika, poleg tega mi pa vliva novega upanja in mi daje navdih. Ampak tega ne dela vsak, miselni proces množic je drugačen. »Delal bom to, kar so mi rekli, počutil se bom tako, kakor so mi rekli.«
Pa ne, da bi slepo sovražil človeštvo, saj si nismo čisto sami krivi kot celota. Zamislite si, da se zavestno zbudite kot edini človek na svetu in tako ostane do naslednjega jutra. Kaj bi naredili? Vprašanje šine skozi mojo glavo vsakič, ko pogledam skozi okno. Z nasmehom vem, kaj bi naredil.