E-bralnik, da ali ne?
Knjige so že dolgo časa eden najbolj rabljenih in iskanih predmetov na svetu. Ni pomembno, ali jo potrebuješ za krajšanje prostega časa, ali kot pomoč pri nalogi, ki jo moraš opraviti. Računalnik in internet te lahko pripeljeta samo do določene točke, preden moraš poiskati pomoč v knjigi. Nekatere se smatrajo kot pomemben zapis zgodovine ali celo kot dodatek h kulturni dediščini posameznega naroda; najbolj znana knjiga je vsekakor Biblija.
Pa vendar se je v današnji dobi – dobi modernizacije – poleg samega branja knjig razpaslo še nekaj: branje knjig na računalnikih, telefonih ali elektronskih bralnikih. Seveda sta se takoj pojavila dva tabora: bralci se sedaj delijo na tiste, ki sveto prisegajo na branje »navadnih«, tj. papirnatih knjig, in tiste, ki zagotavljajo, da je užitek branja nezmanjšan, včasih celo večji, pri branju knjig v elektronski obliki, e-bralnik. Pri tem je seveda potrebno omeniti tudi očitno dejstvo, da knjige kot take še vedno zahtevajo svoj delež gozdov, da so lahko tiskane na papir, medtem ko so elektronski bralniki drugačen potrošniški material, ki ga novodobni »eko« osebki označujejo za slabšega od masivne proizvodnje in reciklaže papirja.
Vsak argument ima svoje dobre in slabe lastnosti. Čar knjig bi naj bil še vedno predvsem v tem, da lahko knjigo primeš v roke, obračaš njene liste, zavohaš duh papirja in tisti nedoločljiv vonj, ki ti ga lahko da samo knjiga. Po drugi strani pa, če nič drugega, branje na elektronski napravi omogoča prenašanje večjega števila »elektronskih« knjig, v nasprotju s tovorjenjem celih zabojev bralnega materiala, ki zasedejo ogromno prostora, poleg vsega pa so še težki.
Priznam: sama sem dolgo, dolgo časa spadala v prvi tabor. Natančneje, niti povohati nisem hotela knjig, ki se jih ni dalo prijeti v roke ali občutiti njihovo težo, ter videti obsega strani, ki kar kličejo, da odkriješ njihove skrivnosti. Kot strastna bralka, ki se je branja naučila že v vrtcu in prva v družini, ki je bila uradno včlanjena v mestno knjižnico enkrat v začetku osnovne šole, sem vedno strogo prisegala, da se ne bom nikoli pritaknila »elektronskega« branja. Potem pa me je prijateljica, ki sem jo spoznala prek spleta, navdušila nad serijo knjig, ki se jih pri nas še ne da dobiti (najverjetneje bo trajalo še kar precej časa, preden najdejo pot v naše konce). Bile pa so na voljo v elektronski verziji, kar je pomenilo, da sem jih lahko brala s pomočjo telefona … potem pa sem se po določenem obdobju usmilila ubogega Samsunga, katerega baterija je konkretno jokala za svoje življenje, in v zadnjih dneh sprejela odločitev, da nabavim elektronski bralnik.
To seveda ne pomeni, da sem popolnoma zavrgla »prave« knjige, knjige, tiskane na papir in s tistim lepim vonjem. Nikakor ne – sem pa končno prišla do spoznanja, da se čisto vseh knjig ne splača kupiti v vezani obliki, če jih bom prebrala samo enkrat in nikdar več, oziroma so potrošna literatura, ki jo prebereš na morju, na plaži, potem pa nanje pozabiš. Nekatere knjige pa me zanimajo ravno toliko, da bi jih rada prebrala, nočem pa čakati leta, da prispejo v naše knjižnice. Lahko bi se torej reklo, da razumem oba tabora zagovornikov; ja, knjige je potrebno brati z rokami, da zaživijo; in ja, elegantno in priročno jih je brati s pomočjo tehnologije.
Ne nazadnje pa tudi, po besedah mojega očeta: »Prihraniš prostor v prtljažniku, ko se spravljaš na morje.«
