Metka Nograšek: V deželi Grmičkarija
Dragi bralci! V zadnjih treh letih sem napisala tri literarna dela. Tokrat bi vam rada predstavila svojo prvo pravljico, po imenu V deželi Grmičkarija. Ta počasi prihaja na police knjižnic.
Svet domišljije je bogat. Tokrat me je popeljal med prijatelje iz kraljestva živali. Navdih je bila predvsem narava, gozd ter njegovi prebivalci, katere poznamo tudi kot domače ljubljenčke. Junaki moje pravljice so fantazijski liki, ki temeljijo na živalih. Točneje na ježkih, pritlikavih zajcih in mačku.
Ste že slišali za smrčkošnofe in ježake? Ne? Prisrčna bitja so, četudi se med seboj ne marajo ravno. Nekoč davno sta se namreč dedka ježak in smrčkošnof sprla zaradi rdečega jabolka in odtlej se izogibajo drug drugemu, če se le da.
Toda nekega dne nanese, da se ježak Rjavko in smrčkošnof Puhek srečata. Rjavko je obupan, kajti nikjer ne najde sestrice Sivke, zato Puhka prosi za pomoč. Bosta malo ježakico uspela rešiti pred strašno zverino – črnim mucom? Odgovor boste našli v moji slikanici.
Naj še omenim, da je delo primerno za otroke stare vsaj nekaj let. Za tiste, ki že raziskujejo in spoznavajo like, razne podobe. O tem sem razmišljala, ko sem dokončala svoje ilustracije. Linije mojih fantazijskih likov so prav zato povsem preproste. Da jih otrok lahko prepozna in v njih vidi tudi delčke resničnih živali. Kajti dva lika v pravljici sta spremenjena v fantazijska. Za kanček drugačna od pravih. Ob pogledu na pravljične junake in ob besedah, ki jih opisujejo, bo gotovo na delu domišljija malčkov in tudi malce večjih otrok. Morda lahko narišejo kako podobno, domišljijsko žival ali pa še dalje spoznavajo njen svet, pokukajo morda v enciklopedijo. Najlepše ob vsem tem pa je, da se lahko naučijo, da imajo tudi živali čustva, ter da se tudi med njimi kdaj zaneti kak spor. Ter predvsem, da je treba z njimi ravnati prijazno. In potemtakem bodo tudi one prijazne do nas.
Pravljica nosi v sebi sporočilo, da lahko pogum vedno premaga strah. Vsakdo je lahko junak, če le v sebi zbere dovolj poguma. Lahko gre le za simbolično dejanje ali pa za veliko večje, kjer je v igri reševanje življenj. Nekomu v težavah morda pomaga že prijazen nasmeh, ki prihaja iz srca. Živali pogosto dokazujejo svoj pogum in rešujejo šibkejše v nevarnosti. Nekoč, že več kot desetletje nazaj, se je naš takratni čuvaj iz vrst pasje družine postavil pred mucke, da bi jih ubranil pred grozečim, tujim psom. Edinstven prizor poguma in požrtvovalnosti. In tovrstnih zgodb je mnogo. Ustvarjamo jih skupaj.
