Ideje za branje: Naš Tone ne tone
V kolikor ste ljubitelj literature, ob kateri se lahko nasmejete, je knjiga Naš Tone ne tone pravšnja za vas. Ne samo, da se boste nasmejali, nasmejali se boste do solz.
Ko se je v našem kraju odprla čisto nova knjižnica, sem ob prvem obisku s police potegnila knjigo z naslovom Naš Tone ne tone, avtorice Janje Vidmar. Ker sem kot mlada kar požirala njeno mladinsko literaturo, nisem razmišljala. Knjiga je šla z menoj. In kako sem se zabavala naslednje tri večere, ko sem jo prebirala! Kot se spomnim avtoričinega sloga iz mladosti, lahkotno in humorno branje, a vendar, ne brez globine.
Tone Kranjc, glavni protagonist, je pravi štajerski ded, ki mu dohtar ne bo solil pameti, saj ni na glavo padel-Tone, ne zdravnik. Od kar je namreč glavni junak zamenjal starega zdravnika, ki je imel več zdravstvenih težav kot Tone, za novega, mladega in zagnanega pokavca, se je njegovo življenje zakompliciralo. Na zdravnikovo »pobudo« je začel pisati dnevnik, kamor naj bi beležil kaj zaužije, koliko cigaret pokadi, koliko telovadi, ter seveda koliko enot rujnega popije, a je Tone, gugl ekspert, kaj kmalu odkril, da dnevniški vnosi niso kar tako od muh. Kot pravi ded ima namreč veliko za povedati, saj redno spremlja aktualno družbeno – politično dogajanje in o tem trola po netu, sledi nogometu, nabira gobe in blenda (opozarja s svetlobnimi signali) voznikom dragih avtomobilov, češ da jih za vogalom čaka radar in s tem, nesebičnim dejanjem, kakopak, rešuje življenja. Redno se po šihtu dobiva s klapo v Lovcu, kjer rad kaj dobrega poje in spije kozarček ali dva, tudi tri. Doma ga čaka žena Angelca, na katero je navajen, sploh na njeno kuho, a ji že dolgo ne posveča nobene prave pozornosti. Hčerka edinka, za katero sploh ne ve, kdaj se zgodilo, da je odrasla, se je že odselila od doma. Na Tonetovo grozo, je domov pripeljala predstavit svojega novega partnerja, ki niti pod točko razno ne ustreza njegovim predstavam o pravem dedu.
Skratka, Tone je lik malega človeka, tipičnega Slovenca, alfa samca, ki mara vse značilno moške stvari. Zraven vsega je še hipohonder, kar mu resno načenja živce (in zdravje). Ko se primeri, da se ponovno rodi v zdravstvenem smislu, se revežu pripeti, da resnično začne z novim življenjem. Ali pa starim, tistim prvim, ki ga je že preživel in za katerega je mislil, da se nikoli več ne vrne. Ko ga zapusti žena, se je primoran preseliti nazaj v svojo otroško sobo. Življenje z ostarelo materjo je vse prej kot konzerva dediščine, zakopane nekje na vrtu, majkomilo, zmenkarije v njegovih letih pa tudi niso to, kar so nekoč bile (na zadnjih sedežih pejeka). K temu dodajmo še ples na drogu zaradi stave in dobimo pestro življenje človeka v (poznih) srednjih letih, ki se mu v bistvu zelo malo dogaja, a veliko zgodi.
Knjiga Naš Tone ne tone, je napisana v moški osebi in ker je njena avtorica ženska, je to dejstvo še kako fascinantno, ko beremo o Tonetovih intimnih mislih. Slikovit opis dogodkov, ki si jih bralec lahko tako živo predstavlja, kot da se dogajalo njemu samemu in komične situacije, bodo iz vas izvabile glasen smeh in poskrbele, da vas bo bolela tudi kakšna trebušna mišica. Pristni štajerski jezik dodatno aktivira krohot, ki ga še začini kakšna sočna. Velja si zapomniti tudi citate, ki jih nato z lahkoto »prodajate« na družinskih piknikih. Kot recimo tista, ki je navdušila mojega moža: »Za vsako bolezen raste meso iz tunke«. (str. 11)
Šalo na stran. Prav vsi se najdemo v Tonetovi zgodbi, prav vsi poznamo kakšnega Toneta Kranjca. In čeravno vas bo knjiga nadvse zabavala, pogled pod površje razkrije globino in spodbudi bralca, da se zamisli nad svojim življenjem in odnosi s svojimi bližnjimi. Samo nekaj krat pomežiknemo in smo lahko prav vsi kaj hitro Tone.
