Kriva je mama …
Od plusa na čarobni paličici naprej poteka vzporedno z občutkom blaženosti in začudenjem nad novim življenjem, ki raste v tebi, še en neverjeten fenomen. V tvoji bližnji in malo manj bližnji okolici, se pojavi malo morje samooklicanih strokovnjakov za nosečnost in vzgojo otrok. Brez da si kaj vprašala, letijo nasveti nate kot muhe na med …
Ne smeš tega in ne smeš tistega in veliko »ne smeš« se začne pojavljati. Včasih tako bizarnih »ne smeš«, da se v vsej zmedi po pravi nasvet obrneš na ginekologa, ki te samo debelo pogleda … in tiste cvetke, kako morata s partnerjem sedaj še ZADNJIČ uživati, ker pol je konec vsega luštnega.
In porod, o porod … vsak ima na zalogi vsaj dve grozljivi zgodbi, ki so se pripetile sestri od sodelavkine prijateljice ali znanki od moževe tete … Porodnišnica, ki si jo izbrala, seveda ni prava izbira zate. V podkrepitev temu dejstvu ti sogovornik na hitro postreže še nekaj argumentov v prid njegovemu mnenju, kakopak podkrepljenih z izkušnjami drugih. In potem kot po čudežu preživiš porod in vse tisto hudo, na kar so te tako »opozarjali«, pozabiš v trenutku, ko prvič položiš oči in roke na malo štručko. Čez nekaj časa se seveda po tihem vprašaš, kako boš delila grozljivo izkušnjo poroda z drugimi nosečkami, če so tvoji porodni možgani poskrbeli, da je vse najlepše in vse samo najboljše …
In potem prideš domov in si blažena. Ni lahko, si utrujena in se boriš z dojenjem in je vse prej kot zabava, ampak si vseeno blažena … in to tvojo milino hitro zmoti okolica, ki se prelevi v znanstvenike in seje nasvete kot za šalo. Preden se v tebi pojavi vprašanje, dobiš že odgovor na težavo, za katero sploh nisi vedela, da jo imaš. Okoliški strokovnjaki jo predvidijo in z nasveti, ki rahlo obtožujejo, hitro priskočijo na pomoč. Rešitelji torej, ne samo svetovalci. Ti rešitelji delujejo pod prepričanjem, da je otroka potrebno čim prej navaditi na vse hudo, ki ga čaka v življenju. V kolikor ravnaš z novorojenčkom za njihove pojme preveč v rokavicah, si avtomatsko kriva vsega, kar otročiček počne sedaj in vseh morebitnih težav, ki se bodo pojavljale v njegovem kasnejšem življenju.
Če ti kot mama zahtevaš od obiskov, da si umijejo roke, preden se dotikajo novorojenega otroka, si paranoična in boš s čistimi rokami povzročila le to, da bo otrok venomer bolan. Ko mali prvič kihne ali posmrka, si kriva, ker ga preveč zavijaš v sterilno vato. Če izraziš željo, da se obiski ne sprejemajo za določeno obdobje, si itak čudna in čisto preveč kompliciraš in te je potrebno ignorirati. Rešitev je seveda le ena – brez da bi kdorkoli kaj povedal, se naslikamo na vratih mlade družinice.
Kaj kmalu dojenček začne jokati, ko je soočen z nepoznanimi osebami. Kriva si spet ti, mama, ker mali tuli le zato, ker si ga že preveč razvadila in ne dovolj vozila na javne površine, kot so nakupovalni centri, gostilne in drugi prostori, kjer se zadržujejo mase ljudi.
Ko začne dojenček čisto počasi in z odporom jesti svojo prvo trdo hrano, mama ponovno počneš vse narobe – »kak korenček, naš je pri štirih mesecih jedel krvavice in kislo zelje, pa poglej, kak dec je zrastel«. In če slučajno kot starš zapoveš, da ne želiš dajati otroku sladkarij in podobne nezdrave hrane, bo strokovna okolica to naredila za tvojim hrbtom. Potem si kriva, če otroka dojiš, ker ga sigurno preveč in predolgo in te izsiljuje in zato joka. Če ne dojiš, draga mama, si itak kriva. Navadno ga preveč oblečeš ali pa premalo. Možno je tudi, da ga oblečeš v cunje, ki estetsko ne odgovarjajo strokovni okolici. Ime, ki sta ga s partnerjem izbrala otroku, si seveda tudi zasluži konstruktivne kritike strokovne javnosti. Ampak daleč največ imajo samooklicani znanstveniki za vzgojo povedati na organizacijo spanja mlade družinice. Bog ne daj, da jim na vprašanje: »kako pa kaj spite?«, odgovoriš, da slabo in da dojenček ne spi v svoji posteljici. NAPAKA! V trenutku se nate vsuje plaz sila učenih svaril, kako je to narobe in kako je to slabo in kako je potrebno vztrajati, da mali spi v svoji posteljici in da naj se kar dere, se bo že privadil. Prvič, ko boš slišala ta svarila, boš šla domov kot poparjen cucek, ker je strokovna oklica trdno proti spanju z otrokom. Ti, novopečena mama, moraš fizično vstajati in hoditi do posteljice ter dojiti, tolažiti, popravljati dudico … vse stoje. Četudi ti je lažje, da dete spi pri tebi in lahko vse našteto delaš v polsnu, NE. To ni dobro za otroka. Četudi to želiš, ker se rada stiskaš k svojemu malemu potomcu, NE. To je slabo za otroka!!! Ti se boš bolj naspala, če se boš vso noč vstajala in hodila do posteljice. Mali se bo pa naučil reda že v rosni dobi. Naj se navadi, čim prej, tem boljše.
Kot lahko hitro ugotoviš, strokovna okolica pozna tvojega otroka boljše od tebe in ve, kaj dojenček potrebuje, četudi ga prvič vidi. Če se dere, te izsiljuje in ga moraš ignorirati. Čim več časa mora preživeti sam, da se navadi. »Da se navadi« je zelo pogost odgovor strokovnjakov.
Če otrok ne shodi, ko bi po mnenju strokovne okolice moral, si kriva ti, ker ga preveč nosiš. Če ne zmore zaploskati, ko bi naj, si kriva ti, ker se z otrokom nič ne ukvarjaš in ga nič ne učiš. »Le kaj počneš cel dan z njim«? Če se otrok boji glasnih zvokov, je to zato, ker mu doma ne prižigaš radia oz televizije v zgornji meji glasnosti. Otrok se vendar mora navaditi spati v hrupu … In ti, kot mama dojenčka in malčka, kako si lahko utrujena? To pa čudno, da nisi v poporodni depresiji? In kako nimaš pospravljenega stanovanja? In kosila kuhanega ob iz strani javnosti odobreni uri? To je zato, ker se ne znaš dobro organizirati …
Najbolj odmevni so kakopak nasveti okoliških znanstvenikov, ki sami (še) nimajo otrok. Takim rada povem, da se tudi sama vsak dan najem zarečenega kruha in da sedaj, ko sem mama, raje modro molčim, preden pametujem.
Moj dojenček joka, ker drugače ne zna povedati. Joka pred vsiljivimi neznanci v trgovini, ker mu ni lahko, ko se nadenj zgrne meter in pol večja oseba, ki mu kaže zobe. Najbrž tudi meni ne bi bilo vseeno, če bi me v naročje jemal meter in pol višji človek, ki ga ne poznam. Moj dojenček ne zna pomahati, ker še pač ne zna. Moj otrok spi pri meni in se doji, ko mu to paše. Še živali vedo, da se zarod najbolje počuti v varnem objemu mame. Moj otrok spi v tišini, tudi čez dan. In da, kriva sem za vse te sladke nasmehe, ki ji prejemam, kriva za to, da je moj otrok zdrav in vesel in se počuti varno v svojem domu. Kriva, da se ponoči stisne k meni in zadovoljno zaspi. Kriva sem. Priznam in sprejmem posledice.
