Ko odkriješ svojo strast in preprosto si, kar si

Kako zelo sem pogrešala pisanje. Takšno, brezglavo, ko mi pri tem ni potrebno razmišljati in pisati o neštetih podatkih. Ko se le usedem za računalnik in moji prsti kar sami potujejo po tipkovnici in tipke ustvarjajo zvok podoben dežnim kapljicam na strešnem oknu, zvok, ki me pomirja …
Tisto pisanje, ko se besede, stavki in misli sproti in brez napora rojevajo v moji glavi … Oh, kako sem pogrešala to. Pa še vedela nisem, dokler nisem nekje globoko v sebi začutila neko kljuvanje, žalost, da nekaj manjka, a nisem vedela kaj …

Ko svoje misli in besede prelijem na papir, v sebi začutim svoj notranji mir, hkrati pa me vse skupaj navda s toliko energije. Že od nekdaj sem bila takšna. Spomnim se osnovnošolskih in kasneje srednješolskih dni, ko smo pisali spise, eseje … ko pero in moja roka kar nista dohajali mojih misli. Mislim, da sem takrat pravzaprav odkrila koliko mi pomeni pisana beseda, pisanje.

Ko odkriješ svojo strast

Pisanje je moj ventil in je hrana za mojo dušo. Moja strast. A nekako sem v zadnjem letu, dveh ponovno kar malo pozabila nanj, ga potisnila nekam v ozadje, češ, saj pišem. Ja, ampak ne za dušo. Izgubila sem se v oblaku obveznosti in vsega tistega kar sem morala in moram še napisati. Še ta članek, še tega in še tega … In tako je vedno zmanjkalo časa za tiste moje iskrice v duši, ki bi lahko vzplamtele in poletele …

Ne znam opisati mojih občutkov, ko se besede in misli iz moje glave, srca in duše preoblikujejo v stavke, odstavke … Lahko jih le občutim, opisati se jih ne da.

Včasih, ko kar tako brezglavo tipkam in se mi nekje na sredi zazdi, da je vse skupaj brez glave in repa. Tako zmedeno, kot sem včasih sama. A, ko preberem napisano za seboj, v sebi začutim mir, najdem povezave med napisanim in mojimi občutki, mislimi, ki so mi med pisanjem begale po glavi. Povedala sem svoje. Tisto, za kar čutim da moram. Pa naj bo to nekaj žalostnega, takrat, ko se mi trga srce, ali nekaj veselega ali pa nekaj, hmmm … ‘nekaj povsem nepomembnega”, kot je morda to razmišljanje.

Nekateri ljudje pojejo, drugi plešejo, slikajo, rišejo, barvajo, fotografirajo, tečejo, šivajo, kvačkajo … Načinov za izražanje je resnično veliko. Moj način je pisanje. Skozi besede si olajšam dušo, si dam energijo in se enostavno spočijem in se nato lažje spopadem z izzivi in obveznostmi. Pogosto, ko končam s pisanjem in zapišem tisto, kar mi leži na duši, občutim mir, spokoj. Kot bi mi vse breme, ki ga nosim s seboj padlo z ramen.
In, če se kdo vidi v mojih vrsticah … sem samo srečna in počaščena. Ljudje si pogosto pozabimo kaj povedati. Ali pa celo ne upamo. Zapisano ali prebrano pa je tisto, kar lažje ”slišimo” oziroma ”povemo”. In pogosto pozabimo nase. Na naše občutke, svari in skrite strasti, ki nas veselijo, izpopolnjujejo in pravzaprav delajo takšne kot smo.

Vse prevečkrat se skrivamo za maskami. Si ne upamo stopiti izza svoje lastne sence. Saj vsi vemo, ko si kdaj rečemo: ”Joooj, kaj bodo pa drugi rekli? Res ne morem tako.”

Verjemite, tudi sama se marsikdaj vprašam, ali je prav, da pišem o tej temi, pa o oni temi? Je sploh prav, da objavim nekaj takšnega? A do sedaj me moj instinkt še ni razočaral. Ko sem pisala o spontanem splavu sem si mislila, je res treba? Pa, ko sem pisala o bolezni staršev, o času, ko se sem znašla v vrtincu brezposelnosti, pa o moji odločitvi kako naprej v življenju, ki je tako zelo drugačna odločitvam, ki bi jih na mojem mestu sprejeli drugi …

A konec koncev, to sem jaz. To sem doživela, doživljam. Zakaj ne bi pisala o tem? Morda je kdo na razpotju, morda mu bo moja izkušnja pomagala, razsvetlila trenutek nejasnosti, ko si na razpotju in ne veš, ali bi šel levo, ali pa morda desno …? Ali pa se bo ob prebiranju zavedel, da enostavno ni sam. Marsikdaj, ko slišimo, preberemo podobno zgodbo, nam že to zavedanje, da nekdo čuti, misli in preživlja podobno, v uteho. Moja uteha pa je pisanje.

Vesela sem, da sem v sebi odkrila svoj način za izražanje in, še posebej, da sem ponovno našla čas zanj. Čeprav je sprostitev, tudi ta zahteva svoj čas, a tega pravzaprav ne štejem pod delo ampak pod tistih nekaj minut zase, za moje misli in dušo. Po tem, ko zapišem svoje misli, sem neobremenjena. Lahkotna. Svobodna. Pisanje mi daje svobodo, da sem resnično tisto kar sem, kar mislim in kar čutim. Sem jaz.

In biti tisto, kar si in si upati to biti, je največ kar človek lahko podari sam sebi.