Jane gleda svet izpod trepalnic (8) – Dan mladosti
Dan mladosti je »eden izmed tistih dni v mesecu«, ko pripadniki neenotne domovine bolehajo za verbalno diarejo. V teh dneh sem prebirala čestitke in graje forumašev, ki so drug drugemu peli hvalospeve ali nizali kletvice na ta dan mladosti ter v svojih verbalnih izpljunkih osvetlili to in ono politično stran. Navajali so besedila partizanskih pesmi in Tita prosili, naj se vendar vrne, medtem ko so jim tisti drugi grozili z rdečkarji in debelorito golaznijo, v stilu Tito je mrtev, Bog je mrtev. Oni pa še kar naprej: takrat nismo delali cele dneve za nespoštljiv drobiž, medtem ko so se drugi namakali v morju in pivu ter služili naše dinarčke. Boj je bil silovit, kot vedno, ko se vnameta tako glava kot srce.
Moj spomin na dan mladosti se še vedno ustavi ob brigadirjih, ki so nama s prijateljico sredi razbeljenega dne iz drugega nadstropja metali jedilne čokolade, naj potešiva svojo otroško naravo. Že takrat sva bili prežeti z napredujočo slo po nektarju iz evropskega kapitola, ki sva ga sicer samo še slutili, in odklonili to jugoslovansko brezbožno delicijo, ki se je generaciji brigadirjev zdela vredna čudežev. Spomnim se, ko nisem segala še niti do pulta v domači kuhinji, pa sem si vseeno iz neke čudne ihte, mogoče nostalgije prednikov, zaželela jedilne čokolade. Položila sem jo na kos kruha in ugriznila. Pa se ni zgodilo nič, bilo je preveč nedorečeno, da bi lahko vzljubila kombinacijo čokolade in kruha na dan mladosti.
Morda je vsega kriv okus za čokolado. Generacije, ki so prihajale za brigadirji, so sicer res nosile široke kavbojke in ohlapne majice, vendar so bili njihovi zobje rojeni za privabljanje kariesa iz sveta purple kravice, ki se sonči in mežika tam na svilnati travi, in ravno toliko, da zraven še ne zajodla v narečju.
Danes se vračam nazaj v preteklost, vsake toliko luščim kakavova zrnca in grizljam peresno lahko tablico Lindtove najbolj črne. Se želim vrniti v razbeljeni dan in spremeniti zgodovino? S ključi od rolls-royca v rokah, ki se z nekaj malega čarovnije da zapeljati vzvratno in naposled izgine skozi zvezdni utrinek v spomine osamljenega naroda. Nekaj segmentov preteklosti bi bilo treba popraviti z veliko zidarsko žlico. Da se potem ne bi več igrali izštevanke: jaz bel – ti rdeč, jaz prosojen – ti umazan.