Jane gleda svet izpod trepalnic – Še vedno devetnajst

Še vedno devetnajst

Zdelo se mi je, da sem videti prav fajn: mladostna, polna življenja, imela sem sveže oprane lase, ki so se na soncu zlato lesketali, raztrgane kavbojke in celo allstarke. Z allstarkami sem zaključila pred kakšnimi sedmimi leti, čeprav so me – nostalgičarko, kakršna sem – čisto po naključju navdihnile vse tiste ženske moje starosti, ki jih zadnje čase vse po vrsti opažam v teh copatah. Resno se že sprašujem, če gre za epidemijo ali pa je to morebiti simbol nekakšne pripadnosti. Česa? Komu? A po moji današnji izkušnji lahko povem le tole: verjemite mi, nikogar ne bodo preslepile.

Ona, rosnih dvajset in nekaj, mi je pridržala vrata in rekla: »Pridite, ne bom vam več dolgo držala vrat!« Takrat še nisem vedela, da se ji zdim starostno, posledično tudi fizično nesposobna za odpiranje tistih težkih vrat. Najprej sem se ji zahvalila za to tako redko gesto državljanske prijaznosti, potem pa me je zadelo, skoraj tako kot v ljubičih najboljšo prijateljico junakinje zadane, če si fant slash bodoči mož njene najboljše prijateljice na zidu lokala izmenjuje bacile usta na usta z neko mlajšo in lepšo (a seveda neumnejšo) bejbo. Tisti njen »pridite« se mi je zdel več kot neprimeren. Kaj ne vidi, da imam v resnici še vedno devetnajst let?! Da sva torej ista generacija in je čisto neumno, da me vika, kot da ne nosim raztrganih kavbojk in kot da nimam obutih allstark! Mar ji zgledam, kot da se ne znam več zabavati z alkoholom, da ne znam preplesati celo noč, da se ne znam dekliško režati, ko srečam prijateljice?

Pravzaprav sem se sprva mislila obrniti in jo vprašati, ali je vikanje pač posledica katoliške vzgoje, ki je je bila deležna kot otrok, ali je posredi kateri drugi purističen razlog. Na to, da se ji zdim veliko starejša od nje, nisem želela niti pomisliti. Pomislila pa sem, da morda navsezadnje nima rosnih dvajset in nekaj, temveč rosnih petnajst in nekaj. Najstnice znajo zelo prefrigano skriti svoja mlada leta. Potem bi bila pomirjena, najstnice, ki vikajo starejše od sebe, so dejansko dekleta z manirami. Čeprav sem vedela, da lažem sama sebi, saj sem jo nekaj minut kasneje videla, kako je speljala izza vogala v športnem avtomobilu.

Torej je le res, vsi tisti sivi lasje na moji glavi zares obstajajo. Prav tako tudi gubice okrog oči, ko se nasmehnem. In še marsičesa bi se lahko spomnila, kar bi mi pokvarilo sončno jesensko popoldne, zato sem nehala razmišljati o dodatnih možnostih sestrelitve samozavesti. Pač nisem ena izmed tistih, ki se ne bojijo, da je lepota le posoda, iz katere pije življenje leto za letom, repete pa žal ne obstaja.

Pa kaj potem, še vedno sem zagotovo pametnejša od nje – življenjske izkušnje in te zadeve, ki pač pridejo z leti, se tolažijo starejše ženske –, tudi če ji kje na steni sobe visi bolonjski doktorat. In čez deset let bo svojo odločitev vikanja obžalovala. Še vedno se bo namreč počutila, kot da ima devetnajst let.