Jane gleda svet izpod trepalnic – Begunci in mlini na veter

Begunci in mlini na veter

Lahko bi vozil taksi v velemestu in živel v kartonasti škatli. Bil bi družbeno neviden in nihče te ne bi spoštoval. Odzival bi se na ime Jose ali Chioke. Jedel bi plastični hot dog in imel bi zašpehane roke od posedanja v taksiju. Nosil bi grde kariraste srajce in tvoj naglas, kljub letom vijuganja in požrtvovalnosti, bi še vedno izdajal tvoje poreklo. Lahko bi bil nadležna in naporna preklasta mrha na vodilnem položaju. Podrejeni bi te klicali psica. Na vrhuncu poletja bi hodil v Hamptons. Vedno z novim mladim ljubimcem, ki bi mu ob koncu posteljne zveze podaril Rolex. Lahko bi bil najstnica brez strahov pred prihodnostjo, ko pa Evropa postaja obljubljena dežela. Ali pač dežela obljub? Lahko bi se nehal pritoževati frizerju, da to ni tista barva, ki si jo hotel, na tvoji glavi je videti kot postan rumenjak in zdaj skoraj spominjaš na Velikega ptiča s Sezamove ulice. Vseeno, pravi frizer, čez nekaj let boste vse ženske v Evropi pokrite.

Že v šolskih debatnih krožkih je treba zavzeti eno stališče in mu slediti do konca, tudi če vanj ne verjameš, a se zdi tako zelo prav, saj vanj verjamejo vsi ostali. Sledi nagonu bližnjih, to je glas razuma, pravi notranje čulo. Čeprav te vleče na vse smeri, čeprav poslušaš vsakogar in mu pritrkavaš ob kavi, ki te dela nervoznega, ob nestrpnih diskusijah – fašistoidnih nazorih bipolarnih osebnosti, ljudskih apostolov, ki paranoično preštevajo begunske duše –, v katere je zajeto dno uličnega besednjaka. Česa te je strah? Česa se tako zelo bojiš? Streljanja, mesarjenja, posiljevanja, vsiljevanja vere? Ta kos zemlje je že od nekdaj pripadal tvoji družini. Tako je bilo zapisano, še preden so bogovi zanetili tvoj obstoj. Takrat so očetje otroke imenovali s slovanskimi imeni in v svojih nedrjih so nosili bitko tisočerih, vojne granate in zamolklo bolečino. Tako globoko skrito, da je niti spomin njihovih zanamcev – tvoj spomin – ne bo znal zbezati na površje nedramatično. Zato sta v tebi večni mali strah in zamolčana bolečina. A za trenutek pozabi na strah, Evropa se pričenja nekje drugje, izven te kulise, ki ji praviš dom, in izven te farse, ki jo naključno ustvarjaš. Pa vendarle, kako priročno te je videti takole, vsaj malo odstrtega, in slišati, kako razmišljaš in o čem govoriš. Pekel niso ljudje okoli tebe, pekel si ti sam in vojna je v tebi. Ker se vse velike vojne pričenjajo v majhnih človeških umih. In to ne glede na oguljene fraze, kot so družbeni položaj, rasa, spolna usmerjenost ali verska pripadnost. Pa četudi si preklasta mrha na položaju ali zašpehani Chioke, voznik taksija. Ali pa le osamelec sredi male dežele, ki je nobeden sploh ne povoha, čeprav si prepričan, da so ponoči odjeknili streli in na obzorju vidiš obris karavane mlinov na veter.