Jane gleda svet izpod trepalnic (4) – Bistvo je očem nevidno

Dozdeva se mi, kot da je že tisoč let nazaj, odkar sem v Malem princu prebrala, da je bistvo očem nevidno. Kakopak sem pred tem natrenirala že vso filozofijo pravljic, ki so mi prišle v branje, in kar mi je danes v veliko korist. Tudi pred nekaj dnevi mi je bilo, ko sem vrnila uslugo Mme Di in popazila na njeno hčerko. Kot vedno, sva se tudi tokrat igrali po principu zlobne mačehe in požrtvovalne deklice. Ni mi treba dvakrat zapisati, od kod ji ideja o vlogi rablja in žrtve, ki je na koncu srečno poročena s princem. Brata Grimm sta pač zakuhala lepo kašo krasoticam, ki so zmogle verjeti samo še v princa na belem konju. Pravzaprav sem se zelo oddaljila od bistva: bistvo je očem nevidno.

Že stokrat sem od Darcyja hotela izvedeti, zakaj ni tisto nebo, ki ga gledam, tudi tisto nebo, ki ga vidim. Kako vendar vedno sprašujem stvari, ki so očem nevidne, sem pomislila sama pri sebi. Morda jih vidita le Bog in Jezus, ali pa vsi oni, ki s svojimi maliki praznujejo vstajenje. Jaz pa, ki namesto knjige knjig, križcev kesanja in odpustkov, nosim samo čisti um in prizemljene besede, ne morem ugledati bistva. In še pomembneje: potežkati srca drugih ljudi, da bi videla, ali tamkaj sveti sonce ali pač čepijo sence.

Te dni sem zopet debelo požrla slino in prilepila zaušnico sama sebi, saj se še vedno nisem naučila lekcije. To že, da znam prepoznati vse obraze in jim določiti imena, a niti malo se mi ne sanja o njihovi vsebini. Tako včasih izberem kislo kumaro, misleč, da je panakota. Nič čudnega torej, da mi moja najljubša kelnarca, ki vse ve in obvlada in me s tem spravlja ob živce, velikokrat navrže, če sem mar res še vedno tako naivna in mislim, da so vsi ljudje okoli mene čudoviti kometi, ki zasvetijo in uresničijo želje.

Po tem sodeč, me brata Grimm nista prav dosti naučila. Ne verjamem v zlobne mačehe, hudodelce ali princa na belem konju. Če bi že nekoč verjela, bi ji morda med igro zlobne mačehe in požrtvovalne deklice zaupala tole: »Dragi otrok, v življenju pridejo princi in hudodelci. Izbrati boš morala in nikoli ne boš vedela, ali tam gori tiči res tisto nebo ali le posnetek neba. Veš, kaj moraš storiti. Bistvo je očem nevidno.«

Ko se bo že čez nekaj dni na mizah bohotila simbolika vstajenja, bom žvižgala Srečo na vrvici in žulila žegnan kruh. Samo toliko, da se ne zamerim zvestim malikom. In če bom na glas izgovorila, da je bistvo očem nevidno in čemu sploh je treba karkoli drugega razen lastne vere, me bodo le očitajoče pogledovali. Vmes bom prebrala kakšno o lačnih otrocih v šolskih klopeh, spregledala svetohlinske linke proti ubijanju živali in istih pravicah za vse. Bistvo je očem nevidno: če ne vidiš, od kod meso, zakaj bi te skrbela šunka; če ne vidiš v srca ljudi, zakaj bi te skrbelo, kako obtožujoči in prav nič »jezusovski« znajo biti tisti, ki obhajajo s križcem in kesom ta veliki pir.

Jezus je bil frajer brez malikov in z zalizki, kakopak, vsaj takšnega vidim jaz. Tole z zalizki pa … bo že držalo, da sem kos svojega srca pustila v prejšnjem stoletju. Iz tistega stoletja sem prinesla nekaj starega in nekaj sposojenega … tole mi diši po poroki. »Poroči me s princem,« poprosi hčerka Mme Di. »Prav,« odvrnem in že hip zatem ji na glavo nadenem krono. Čeprav ni Jezus, se blešči v vsej popolnosti tistega poznega popoldneva.