Davčne blagajne v praksi
Zadnje dni je vsa Slovenija na nogah zaradi uvedbe davčnih blagajn. Po enomesečnem poskusnem obdobju je namreč uradno zaživel sistem davčnih blagajn pri poslovanju z gotovino. Vsi vemo, da je njihova uporaba od 2. januarja 2016 obvezna. Večina nas ve tudi, da so se lahko začele uporabljati že 1. decembra 2015. Vemo tudi za prehodno obdobje do 31. decembra 2017. Do takrat je pri gotovinskem poslovanju še naprej možno uporabljati vezano knjigo računov.
Pri uporabi vezane knjige računov mora izdajatelj paziti, da nima v istem poslovnem prostoru davčne blagajne, razen v primeru izpada elektrike ali internetne povezave. Ker je takšno pisanje računov na roko precej zamudno, poleg tega pa je potrebno podatke iz vezane knjige računov vsakih 10 dni po elektronski pošti sporočati FURSu, se za ta način izdaje računov odločajo le redki. V naslednjih dveh letih bodo tako ali tako morali imeti davčno blagajno, kar predstavlja dodaten strošek, ki ga je država naložila na ramena podjetnikov. Nujno zlo, s katerim se morajo sprijazniti.
Globe za neupoštevanje zakona znašajo od 2.000 pa vse do 100.000 evrov za gospodarske družbe. Za velike gospodarske družbe celo do 150.000 evrov. Samostojnim podjetnikom grozi od 1.500 do 50.000 evrov kazni. Za kupca blaga oziroma prejemnika storitve, ki ni prevzel računa in ga zadržal in ga na zahtevo predložil pooblaščeni osebi davčnega organa ali Tržnega inšpektorata Republike Slovenije znaša kazen 40 evrov. V strahu pred inšpektorji, ki jih je trenutno na terenu več kot običajno, nekateri v strahu pred kaznijo dobesedno tekajo za strankami z računi, medtem ko je v nekaterih lokalih izročitev računa gostu še vedno prej izjema kot pravilo.
Davčne blagajne naj bi pripomogle k zmanjšanju obsega sive in črne ekonomije, povečale naj bi javnofinančne prihodke, pripomogle k učinkovitejšemu pobiranju obveznih dajatev in k večji zaščiti potrošnikov. Same pozitivne stvari torej.
V teoriji nam je vsem jasno kako in kaj, praksa pa prinaša primere, ki nas begajo.
Če se plačilo računa s kreditno kartico šteje za gotovinsko plačilo, zakaj me blagajničarka vpraša:”Gotovina ali kartica?” Zakaj je na parkomatu zelena nalepka, če nam le-ta ne izda računa? Igralni avtomati za otroke v trgovskih centrih načeloma delujejo na kovance, torej računa ne bomo prejeli, čeprav prodajajo storitev. Kaj storiti, ko račun ne pride iz tiskalnika? “Moram jutri na davčno?” se je v taki situaciji na glas spraševala natakarica. Račun se je z velikim časovnim zamikom sicer natisnil, a gostje so medtem že odšli iz lokala. Menda se včasih malce zatakne pri izpisu kode, čeprav finančna uprava zagotavlja, da je povprečni odzivni čas 5 stotink sekunde. Četudi bi počakali na račun, bi ga imel le eden od štirih, ostali trije bi tvegali kazen. Bo inšpektor kaznoval tudi tujca, ki ne pozna naše zakonodaje, za povrh pa ne razume slovensko? Ali mladoletnika, otroka brez osebne izkaznice? In kdo plača kazen za neizdan račun – delodajalec ali delavec?
Potrošnikom niso razumljive tudi nekatere izjeme. Čeprav na primer registrske tablice kupimo, upravne enote še vedno lahko izstavljajo navadne račune, oziroma jim jih sploh ni treba izstavljati, pojasnjujejo na ministrstvu za finance. Prav tako sodi med izjeme prodaja znamk, kolekov in obrazcev v poštnem prometu. Najbolj nerazumljivo pa mi je, da je med izjemami prodaja iz avtomatov. Avtomati namreč ponujajo ogromno različnih izdelkov. Če vzamemo v obzir še število avtomatov, bo lepa vsota gotovine zaobšla FURS.
Zakon torej ne bo udaril po žepu vseh. Med tistimi, ki jih bo, pa ga ne bodo vsi spoštovali. Potrošniki, ki niso vajeni jemati računa, tega v veliki večini kljub zagroženi kazni tudi sedaj ne bodo počeli. Razen seveda, če jih bo pritegnila nagradna igra, v kateri bo FURS do konca leta podelila 124,000 evrov.