Atomski z desne
V tragikomediji Atomski z desne ustvarjalnost združi 18 igralcev nekdanje Jugoslavije. Med drugim Tanja Ribič in Branko Djurić Djuro, Brane Šturbej, Srdjan Todorović, Bojan Navojec, Zoran Cvijanović, Mira Stupica, Milutin Karadžić, Ana Kostovska, Nataša Janjić.
Režiserja Srdjana Dragojevića, ki se je neko obdobje poskušal umetniško udejstvovati tudi v ZDA, pri nas najbolje poznamo po filmih Mi nismo angeli, Rane, Lepe vasi lepo gorijo in Parada.
Atomski z desne je samoironični hommage »atomski bombi« kapitalizma, ki je dodobra prerešetala to zemljo jugoslovansko. Tako zelo smo mrtvi v breznu zahodnega elementa, da tega sploh ne zmoremo opaziti.
Prične se s sentimentalnim morskim prizorom nasmejanih otrok iz preteklosti, ko so bili aktualni počitniški apartmaji – tisti delavskih sindikatov – na Jadranu za drobiž. Sama struktura zgodbe je dokaj preprosta, zagotovo pa zelo oddaljena od žanrske umestitve »romantična komična drama«. Sicer pa crkljanje po jugoslovansko niti nikoli ni bilo podobno crkljanju v kakšnih tujejezičnih romancah, prej mehkemu pornofilmu. Na svoj račun bodo prišli tisti, ki pravijo, da se v vsakem dobrem filmu slovanske produkcije vsaj v enem kadru pokažejo joški. Tokratna obvezna epizoda z joški je krepko zasmrdela vsem koleričnim obiskovalcem filmske projekcije, ki ne najdejo vsaj kančka lepega v dojki, iz katere ženska iztisne sveže mleko.
Atomski z desne pravzaprav pripoveduje o tem, kaj vse smo pripravljeni storiti za uresničitev svojih sanj. Resda se sliši »newageovsko«, ne nazadnje veliki vodja marketinga podrejene bodri z geslom zahodne duhovne revolucije: »From zero to hero!« Ob tem pušča vtis pomilovanja karakterjev, ki so pripravljeni storiti marsikaj za zastonjski teden dopusta na Jadranu. Tako recimo mlada mamica prikriva, da je mlada mamica, simpatičen bosanski par laže o višini svojih dohodkov, ostarela dama pa podleže vsem akviziterskim foram, da bi na koncu vse svoje bogastvo zapustila sinu, njegovi neobstoječi ženi in njunim neobstoječim otrokom. Film, ki proti koncu pušča vedno bolj melanholičen vtis, saj menda res več ne veš, katera banalnost v življenju je še najmanj banalna. Recimo, čisto preprosto: zakaj potrebuješ cel kup tistih stvari, ki jih ne potrebuješ? In zakaj postaneš ob tem tako neučakan, skoraj blazen, misleč, da gre za prisilo, ki jo narekuje višji um ali vrhovni sistem, ki, jasno, nastopa v podobi molčečega in hladnega moža v fini obleki.
Atomski z desne se zaključi z začetnim sentimentalnim morskim prizorom, ki spomni na to, kako ujeti smo v kalup pogrevanja preteklosti, »sharanja« in »lajkanja« vintage fotografij čunga lunga žvečilnih gumijev, cockte ter nekdanjih produktov naše rajnke domovine. In to še ni vse: če se v naslednjih 24 urah spomnite dodatnih razlogov, zakaj obujanje preteklosti ni domena aktivno živečih državljanov z biserno belimi zobmi, boste vedeli, da je »atomska bomba« morda res padla, vi pa še živite.
