A ti pa kar meso?! Danes je vendar post!

”Post je!!”
”Danes se ne je mesa!!”
”A kar meso imate? Danes je vendar post!”
”A ne veš, da je danes post?!!”

Takšne in drugačne komentarje lahko danes (in v prihodnjih dneh) srečamo na vsakem koraku.

In si mislim, se sedaj res že v krožnike in kosila drugih vtikamo?! Dobro, ja post je. Se ga sosed ne drži? Pa kaj! Iskreno, tudi mi se ga danes nismo. Zakaj? Zapasalo nam je meso. Pika.

Nekako 200-300 dni v letu kuham brezmesno (na nesrečo mojega moža 😉 ), tistih 100 dni, ko pa jemo meso ga pa pripravim takrat, ko nam paše. Pika. In, če se ‘sosedova’ Micka/Francka/Mojca in tudi Jože ne morejo sprijazniti s tem, njihova stvar. Pravijo, da oni bodo pa jedli ribe, ker je post. Ah, lepo vas prosim, a riba pa ni žival? Ribje meso je pa iz sladkorne pene? Aja, oprostite, tudi sladkarij ne smem! Ups, pa tako sta pasala tista dva piškota ob kavi (no, priznam, trije, ker lagat se ne sme).

Moje mnenje o postu je … mešano. Se ga skušam držati, ampak, če mi po 1 mesecu brez mesa ravno na tisti dan zapaše nekaj mesnatega … oprostite, jaz bom meso. Bolj se mi zdi pomembno to, kakšen človek si, kot pa to, na kateri dan boš oziroma ne boš jedel mesa.

Bom zato, ker danes, ko je postni dan ne bom jedla mesa zaradi tega boljši človek? Ne.

Bom zato, ker sem pomagala sočloveku, se uprla skušnjavi in nisem izustila kletvice, ko mi je šlo nekaj narobe in še kaj podobnega boljši človek? Mislim, da ja kljub s salamo bogato obloženemu sendviču, ki sem ga z največjim užitkom snedla za zajtrk.

Ljudi merim po njih samih, predvsem njihovih dejanjih. Ne pa po tem kako se bodo postili. Ali pač ne. Naj bo to odločitev vsakega posameznika.

Se mi pa zdi smešno, da se v meso na krožniku najbolj vtikajo ravno tisti, ki ne spadajo najbolj med verne duše, ampak na post se pa seveda spomnijo. In njihovo ribo, ki bo takrat na krožniku.

Res velja, da naj se na postni dan ne bi jedlo mesa. A sama mislim, da ni nujno, da to izključno pomeni odpovedati se mesu. Prav zato gre. Odpovedati se. Odpovedati se nečemu, kar imamo res radi. Jaz na primer čokoladi. Mi bo uspelo 40 dni? Morda, morda ne. Vsekakor pa bom to naredila zase. Ne za druge, ne za sosede. Še manj pa za vse tiste, ki jim bo šel vnos moj okusen sočen kos mesa na krožniku na postni dan.

Naj se človek posti ali ne, naj se vsak na svoj način. Nekdo s tem, da ne bo jedel mesa, nekdo s tem, da se bo odpovedal nakupovanju oblačil in obutve za naslednjih 40. dni, spet tretji ne bo jedel sladkarij, četrti pa se bo za 40 dni odpovedal pitju alkohola.

Predvsem pa svojih prepričanj ne vsiljujmo drugim. To je tako, kot da bi se jaz sedaj zgražala nad vsemi, ki si bodo drznili v naslednjih 40. dneh v usta vtakniti košček čokolade. Prav tako, se moramo zavedati, da niso vsi verni. Niti vsi kristjani. Se kristjan posti, ko se postijo pripadniki drugih ver? Ne pozabimo tudi na skupine, ki so iz posta celo izvzete (bolni, starejši, otroci, ljudje ki trdo in fizično delajo). Doma imam potemtakem kar tri četrt gospodinjstva, ki paše pod ta opis.

Zelo spoštujem in občudujem ljudi, ki se postijo iz pravih razlogov. Ker so globoko verni in jim post tudi dejansko nekaj pomeni, jim nekaj da notranje, duhovno. Ker ti ljudje pravzaprav res vedo zakaj se postijo. In so na nek način v pravem pričakovanju velike noči.
Me pa prav tako zelo motijo vsi, ki pravega pomena posta sploh ne poznajo, so pa na postne dni zelo glasni in glasno obtožujejo vse, ki se odločijo(mo), da se ne bomo postili. Mislim da, če si resnično veren, potem znaš sprejeti in ne vsiljevati. Si dober in ne obsojaš. Tako in drugače, ne le kar se posta tiče.

In prav zares se vprašam, je važno ali se nekdo posti ali ne? Je, za posameznika, ki se (ali pač ne). In prav za nikogar drugega. Zato, pustimo in dovolimo si živeti tako kot ustreza nam, pa naj bo to kakorkoli že, le da da pri tem ne škodujemo sočloveku. In to je (vsaj zame), na nek način tudi pravi pomen vere (pa ni važno katere) – delati dobro in ne škodovati sočloveku.