Vrtnarjenje kot oblika sproščanja?

No, kdo je bil ta optimist, ki je izjavil, da vrtnarjenje pomirja? To sem tudi sama verjela, dokler se nisem, po spletu okoliščin, lotila obdelovati majhen vrtiček. Priznam, sproščujoče je bilo kopanje in pripravljanje zemlje. Kaj sproščanje, prava katarza, ko sem vihtela motiko kot bojevniška princesa Ksena in z vsakim zamahom sprostila svoje nakopičene frustracije. Neustrašno sem se spopadla s koreninami plevela, ki ga že nekaj let nihče ni pulil, vrsto živali, ki so si v mojem novem vrtičku našle svoj dom in pripravila zemljo za setev.

Da ne govorim, kako sem preštudirala knjigo o začetkih vrtnarjenja, o kompostiranju ter dobrih in slabih sosedih na gredici. Kupila sem semena vseh možnih vrst zelenjave in se podala v boj. Vzorno sem uredila gredice, seveda po pravilih iz knjige, sama izdelala skalnjak za začimbe, ter z vso ljubeznijo do rastlin čakala, kaj bo zraslo. Že samo čakanje je bila rahla muka, a ker sem bila tako navdušena in polna vrtnarskega optimizma, ni bilo dolgo, ko so na plan pokukale  prve rastlinice.

Negovala sem jih kot božanstvo in se čudila, kako preprosto je ustvariti novo zelenjavno življenje. Moja lastna mati ni verjela, da sem se pri svojih 30 in nekaj malega čez, odločila vrtnariti in to naredila dokaj suvereno, kljub minimalnemu predznanju. Tudi ona je pulila sadike iz mojega vrta in jih presajala v svojega. Morete si misliti, kako sem pokala od ponosa. Potem pa se je začelo …

1. Veliki stresor vsakega vrtičkarja – VREME

Komaj kot ponosna lastnica nekaj kvadratnih metrov vrta ,sem se začela za res zavedati, kak velik NIČ smo ljudje v primerjavi z naravo! In spoštujem kmete, ki živijo od zemlje veliko bolj, kot sem jih, preden sem tudi sama postala pridelovalka vrtnin. Kadarkoli se na nebo pripelje temen oblak, sem v paniki, da bo stolklo moje nežne rastlinice. Vsakodnevno spremljanje vremena me je začelo izčrpavati! Ves čas razmišljam, kako bi naredila vrt varen pred točo, sušo, nalivi, vetrom… stres številka 1 vam povem.

2. Veliki stresor vrtičkarja- ŠKODLJIVCI

Priznam, poznala sem polže in koloradskega hrošča ter verjela, da je to edino, kar se mi v vrtu lahko pripeti. Uf sem se zmotila. Kdorkoli je prišel na obisk in z dominantno nogo stopil v moj vrt, mi je povedal za novega škodljivca, ki ga je opazil na mojih rastlinah… tako mi je čebulna muha pojedla/spila/poškodovala (še sama na vem kaj je naredila) vso čebulo, česen je doletela podobna usoda z nekim drugim mrhovinarjem rastlin. Nekaj po imenu struna si je postregla z mojo redkvico, da od bogatega pridelka nisem imela veliko, neznane mini živalce so mi spile/pojedle rukolo, korenine od solate so šle v slast nekemu neidentificiranemu neprijatelju… da sploh ne omenjam polžev lazarjev, ki, tako se zdi na prvi pogled, jih menda kar gojim. No vsaj hranim jih. Od grede solate mi je namreč ostala 1. Ena sama samcata solata!!! Najbrž razumete moj gnev… da ne govorim o nekih miniaturnih bolhicah, ki pijejo paradižnik in papriko, ter o tem, da sosedov maček vztrajno uporablja moj vrt kot stranišče… glede na to, koliko mravelj imam, mi je čudno, da tudi popoldanske spance opravi na mojih gredicah.

3. Veliki stresor vrtičkarja- FAUŠIJA

Že res, da je krvna slika Slovenca drugačna, saj se nam po žilah pretaka tudi različna stopnja faušije, a  sama do svojih vrtnarskih začetkov nisem imela težav s krvjo. S  faušijo torej. No, to se je končalo v trenutku, ko sem stopila v mamin vrt. V maju ji je toča stolkla vse rastline do neprepoznavnosti. Samo kak pecelj je molel v zrak, pa še to le tu in tam. Moj vrt je, hvala bogu in vsem višjim silam (da, ko obdeluješ vrt postaneš šila duhovno bitje)toča obšla, a si sedaj pri mami nabiram kumare, papriko, bučke in ostale zgodnje poletne zelenjavne pridelke…  Tako da, nemoči, jezi in vsesplošnemu razočaranju nad vrtnarjenjem se je pridružila še faušija. O kakem preporodu ne morem govoriti, saj se mi zdi, da sem z vrtičkom postala slabša oseba, kot sem bila prej… vsem mini živalcam v zemlji želim smrt, polže lazarje naravnost preziram in podim sosedovo mačko…

Tako, malo za šalo in malo tudi čisto zares, sem zlila na »papir« svoje frustracije. Opravičujem se tistim, ki ste ta prispevek prebrali v upanju, da boste dobili kak pameten nasvet, kako naj vrt pomaga pomiriti vašo nemirno dušo. No, saj če pogledam celotno sliko, vidim, da so me vse te frustracije tudi veliko naučile- sposobna sem se smejati na račun mojega dela na vrtu, zamahniti z roko in si reči, nekaj bo že zraslo (če ne bo pa dala mami :-)). In seveda, da ne bom tako negativna do predstavnikov živalske vrste –  v mojem vrtu si je dom našel še en prebivalec, na katerega nisem čisto nič jezna, ker ni škodljivec. Nasprotno, prav vesela sem ga, saj mi pomaga škodljivce preganjati. Tudi hrano mu nastavljam in želim, da pri nas ostane, kolikor dolgo hoče. Ježek namreč.