Učinki morja
Sedim med štajerskimi hribi, v sredini avgusta, ki ne kaže znakov pretirano vročega poletja. Čeprav je lep poletni dan, griči zeleni in zrak čist, vse tja do Goričkega vidno obzorje. Sonce sveti v svoji intenzivnosti, ki ni premočna, a me vseeno popelje z mislimi nazaj na morje …
To poletje si bom zapomnila po obilnem deževju, ki me je kdaj pa kdaj tudi spodilo s plaže, kjer uro pred tem ni bilo niti sledu o slabem vremenu, a kljub temu nisem bila prikrajšana za vsaj nekaj užitkov na plaži. Moj obisk morja je videti takole: najprej si razgrnem brisačo, v kožo vtrem sončno kremo, na nos nataknem sončna očala, morda tudi klobuček na glavo. Ob sebe postavim hladilno torbo, v kateri tovorim veliko vode, kakšno sadje (fige, grozdje, nektarine), krekerje in radler, ker je letos preprosto in in mi je všeč. V torbi običajno ne manjka niti dobra knjiga, katero nesem s seboj, da mi bo krajšala ure pod soncem, ko je preveč, pa v senci. Sama sem jih letos prebrala kar tri in menim, da so bile dobra (sicer naključna) izbira iz nove vaške knjižnice. Kljub namenu, ki ga imam, ko odprem knjigo, se pogosto zgodi, da jo še isto minuto odložim in preprosto samo ležim in se prepustim svetlobi, toploti, opazovanju okolice, poslušanju morja, malo kasneje pogosto tudi glasbi iz svojega telefona, na slušalke ali kar na zvočnik, da je zabavneje. Nato se odpravim v vodo, da malce zaplavam, se osvežim in se po nekem času, ko me začne (običajno) zebsti, vrnem nazaj na brisačo ter ponovim zopet vse od začetka.
To leto sem resnično izkoristila nemalo preživetih vikendov na morju – čisto spontanih ali v zadnjem trenutku dogovorjenih in seveda tisto pravo, organizirano že od zgodaj spomladi. Tako da sem mnoge ure prebila na plaži, v senci ali na soncu in v kavarnicah, kjer se pijejo večinoma kava, limonada ali pivo in kjer se pogovarja dolge ure in nehote uživa v obmorski klimi z vonjem po soli in čistem poletju ter s pogledom točno na morje. V tem neskončno uživam in mesto, kjer se nahajam, zaradi stanja svojega telesa in duše preprosto imenujem »A place to be!«. Rada sem v družbi morskih valov, sonca, prijetnih oseb, oblečena v kopalke pretakam življenjske resnice iz ene v drugo skodelico kave in nato v kozarec vode pred seboj. Tu in tam, seveda v družbi prijateljev, zasolim kakšen trenutek za dobro vzdušje in za prihodnost – na lepe spomine.
Morda se kdo najde v mojem opisu in avtomatično prikimava : »Oh ja, poznam to, tudi pri meni je isto.« Ali mogoče nekdo drug skomigne z rameni in doda: »Raje imam planine in hojo navkreber, kjer se ti na vrhu razprostre neopisljiv razgled v dolino. Tega se ne da zamenjati«. Tako prvi kot drugi imata pri meni razumevanje, saj sem sama ljubiteljica narave nasploh in vedno bolj opažam, da so majhne stvari tiste, ki polepšajo celoten pogled – majhen cvet na bilki, tipalka od polžka ali tisti majhni kamenček v obliki srčka, ki ga zaljubljena punca najde na plaži, da ga nato podari svojemu ljubemu v znak ljubezni.
Ampak morje … Na morju je čas, kjer svoje skrbi, brez slabe vesti, pustim doma in imam zato vso možnost užiti razsežnosti poletnih dni in noči, ki so prepolne ljudi na mestnih promenadah, lepo urejenih deklet in fantov v kratkih hlačah, žensk, obutih v visoke pete, gospodov v belih srajcah in bleščečih urah na zapestjih. Kjer se bohotijo vonj po pečenih ribah, okus po sladoledu in sorazmerno s hojo menjajoča se glasba in razni zvoki v ušesih.
Tokrat sem si tudi jaz zaželela in privoščila veliko preplesanih noči z odlično glasbo v družbi prijateljev in novih poznanstev, v družbi polne lune in svetlobnih učinkov vse tja do jutra. Oh, ta lepa jutra, ko je svetloba še bela, sonce naspano in morje tako mirno, ziba se sem in tja samo kakšna jadrnica v daljavi, ki me vabi, da tudi jaz zaplujem na njej – o ja, sem!
Je že res, da smo ljudje tako naravnani, da imamo radi zadovoljene vse čute, vonj, sluh, okus, vid in dotik. Uživači po naravi. Da ne omenjam, kako sem vesela, ko poslušam pripoved nekoga, ki se je pravkar vrnil z dopustovanja ali potovanja in z navdušenjem opisuje dogodke in prigode. Takoj se znajdem nekje zraven in sem zmožna močne empatije do občutenj in navdušenja, ki ga je posameznik doživel in ga prinesel s seboj domov. In to je tisto najpomembnejše, prava vrednost oddiha, da ohraniš spomin in izkušnjo, ki ostane za vedno, in dom, kamor se zopet vrneš.
