Na begu s Paulom McCartneyem

Bil je 11. november 2011 v Unipol Areni v Bologni. Pravkar sem prišel iz WC-ja, ko sem zaslišal ponorelo množico ter znan glas po mikrofonu »Roll up! Roll up for the magical myster tour! Step right this way!« Bil je nekdanji Beatl, Sir Paul McCartney s svojim fenomenalnim bandom. Pravkar se je začel koncert, na katerega leto dni nazaj nisem verjel, da ga bom kdaj doživel.

Veliki gospod

Paula McCartneya ni potrebno posebej predstavljati. Velja za enega izmed najbolj popularnih in vplivnih rock glasbenikov vseh časov. Prodal je več kot 100 milijonov albumov in 100 milijonov singlov kot član zasedbe The Beatles, Wings in kot solo izvajalec. Njegov prispevek glasbi velja za enega izmed največjih.

Štirje Liverpoolčani, George Harrison, Ringo Starr, John Lennon in Paul McCartney so z zasedbo The Beatles, v začetku 60. let spremenili svet za vedno. »Beatlmanija« kot so poimenovali ta kulturni pojav, je zavzela svet kot vihar. Glasba, način oblačenja, govorica, frizure, način razmišljanja, svet jim je sledil za vsakim korakom. Bili so v središču sveta. S svojo glasbo so navduševali milijone, polnili dvorane in štadione ter pridno prodajali plošče. Bili so pionirji. Pesmi kot so Yesterday, Hey Jude, All You Need is Love, I Wana Hold Your Hand itd. veljajo za glasbene klasike. Partnerstvo in sinergija, ki sta ga ustvarila Lennon in McCartney za pisanje pesmi, velja še danes za največjo. In tudi po razpadu Beatlov je Paul pridno nastopal in pisal pesmi. In po smrti Johna in Georga je mlajši generaciji predstavil pesmi Beatlov, pesmi njihovih staršev in prastaršev. In zakaj ne. Pesmi so zato, da se jih poje. Paul je prevzel štafeto Beatlov in naprej širi njihovo sporočilo o ljubezni.

Priprave

Skoraj eno leto pred koncertom sem se peljal na obalo skupaj z kolegico. Če sva bila sama, sva vedno poslušala Beatle in si pela celo pot. Večkrat je tudi prišlo na temo, kako bi bilo super videti Paula v živo ali da bi živela v njihovem obdobju, ko so imeli še turneje. Čeprav bi takrat naju na koncertu množica kričečih najstnic zadušila. In tako sem nekje septembra 2011 zasledil, da ima Paul turnejo po Evropi in se bo ustavil v Italiji v Bologni. Isti trenutek sem rezerviral in plačal aranžma prek agencije koncerti.net. Rekel sem si: »Magari jem cukrane makarone cel mesec, Pavlija bom vido!«

Zraven mene je šel kolega Žiga, s katerim sva skupaj videla Santano, The Animals, Roger Waters The Wall, Nazareth in The Dublinerse. Najine priprave na koncerte so preproste, kupiti pivo in najti en prostor, kjer ga lahko v miru spijeva. Pot do Bologne se je vlekla. Žejna sva izstopila iz avtobusa ter šla v nakupovalni center zraven dvorane Unipol. Bil je november in zunaj ni bilo prijetno, pa še čas sva morala ubiti do koncerta. Usedla sva se na klop sredi centra in počasi praznila pločevinke.

Dvorana je bila nabita, vzdušje pa fenomenalno. Po ekranu so vrteli posnetke iz Paulovega življenja od njegove mladosti pa do danes, zraven pa vrteli nek miks Paulovih pesmi, tako da so še bolj »rajcali« oboževalce. Izkoristil sem še zadnji trenutek, da grem na WC, da ne bi imel potem težav. V trenutku, ko sem vstopil nazaj v dvorano, sem zaslišal glasno vzklikanje in aplavz. Paul je prišel na oder v svojem stilu. Pozdravljal množico ter se nastavljal, da so ga lahko slikali.

Magična skrivnostna turneja

Zaslišala se je melodija Magical Mystery Tour in množica je ponorela. Koncert se je začel v popolnem sijaju. Paul je bil dobre volje in njegov bend tudi. Sledila je pesem Junior´s Farm od Wingsov ter pesem večera All My Loving. Množica je ponorela. Kamorkoli sem pogledal, so ljudje plesali, skakali, peli. Vsi so imeli nasmeh do ušes. Sledila je klasika od Wingsov Jet, nato pa Got To Get You into My Life, Sing The Changes in The Night Before. Koncert se je šele začel in padale so same klasike. Let Me Roll It je Paul popestril za koncu s kitarskim vložkom od Jimi Hendrixa Foxy Lady, da je množica še bolj ponorela. Nato je zaigral poskočno Paperback Writer . Naslednje štiri komade je zaigral na svojem klavirju: The Long and Windig Road, 1985, Come and Get It in Maybe I´m Amazed. S temi baladami je oboževalce malo pomiril, da jim ne bi slučajno zmanjkalo energije še pred koncem koncerta.

Nekje blizu polovice koncerta je Paul zagrabil svojo akustično kitaro in zaigral I’m Looking Through You, And I love Her ter Blackbird. Slednji mi je vstal posebej v spominu, saj so velja za pesem, ki jo je Paul napisal v času rasnih nemirov v ZDA, ko so se Afroameričani borili za večje pravice. Oboževalci so me navdušili, saj so peli zraven Paula in v zraku so se pojavili prižgani vžigalniki. Nato je Paul (v italijanščini) dejal, da je naslednjo pesem napisal za svojega prijatelja Johna. Zaigral je pesem Here Today, katero besedilo zveni, kot bi Paul pisal pismo Johnu. Še večji čas tega trenutka je bila animacija v ozadju, ki je prikazovala podobe Johna iz njegovega življenja.

Sledila je bolj vesela pesem in sicer iz njegovega takrat novega albuma Dance Tonight. Paul je potegnil svojo mandolino na plan ter se pošalil z moškim iz občinstva, ki je imel svojo mandolino s seboj. Sledila je nesrečna Eleanor Rigby ter pesem mojega večera Something. Paul je zagrabil svoj ukulele ter povedal po italijansko, da je naslednja pesem za Georga Harrisona. Povedal je tudi, da je George zelo rad igral na ukulele: Paul ga je nekega dne presenetil, ko je šel do njega in zaigral njegovo pesem Something na ukulele. Pesem Something je nekaj posebnega, velja za eno najlepših ljubezenskih pesmi vseh časov.

Po romantičnem komadu je Paul zaigral še eno klasiko od Wingosv, Band On The Run ter veseli Ob-La-Di-Ob-La-Da, kjer je dvorana spet prepevala. Back in the USSR in I´ve Got a Feeling sta sledili, nato pa fantastična izvedba pesmi A Day in The Life. To pesem sta Paul in John pela. V tretji kitici, kjer bi moral peti spet John, so spremenili in preklopili na pesem od Johna, Give Peace a Chance. Na zaslonu se je pojavil ogromen simbol miru ter množica je dvignila roke v zrak z dvema prstoma kot simbol miru. Res fantastično!

Veliki finale

Paul je nato spet sedel za svoj klavir ter zaigral svoje tri zelo prepoznavne pesmi Let It Be, Live and Let Die ter Hey Jude. Množica je bila v ekstazi. Nato je Paul skupaj s skupino šel iz odra. Šele z glasnimi vzkliki smo ga preklicali nazaj. In vrnil se je v stilu. Vzel je mikrofon v roke ter povedal po italijansko, da bo danes zaigral pesem, ki je Beatli niso nikoli v živo igrali – The Word, ki ji je na koncu še dodal konec pesmi All You Need is Love. Res, kakšen večer, nisem mogel verjeti na kakšnem koncertu sem. Sledila sta Day Tripper in Get Back. Oboževalci smo bili že čisto izmučeni, Paul nam je postregel z odličnim koncertom in odličnim vzdušjem. Ampak spet je šel iz odra. Neumorni smo kričali« We want more!«. In Paul ni razočaral, vrnil se je s svojo akustično kitaro in postregel še nam z zadnjim delom koncerta. Zaigral je svetovno znano uspešnico, katero poznajo verjetno vsi –Yesterday. Sledil je eksplozivni Helter Skelter. Nato pa klasičen konec Paulovega koncerta. Tako kot se konča album Abbey Road, se je končal koncert z zaporedjen pesmi Golden Slumbers / Carry That Weight / The End.

Paul je odšel, luči so se prižgale in vsi smo se samo gledali, kaj smo pravkar doživeli. Moral sem se uščipniti, ker sem mislil da sanjam. Tri ure dolg koncert s hitom za hitom, McCartney nam ni pustil dihati. Skupaj s svojo skupino nas je popeljal nazaj v čas Beatlov in ni nas razočarala. Iz dvorane smo šli vsi zadovoljni in z željo po še več takšnih koncertih. Za mene kot velikega ljubitelja Beatlov, so se mi izpolnile sanje, da sem to doživel in to zgodbo bom vedno rad pripovedoval. Zadnja kitica pesmi The End lahko zaokroži sporočilo, ki ga širijo Beatli in ki nam ga je Paul posredoval: “And in the end, the love you take, Is equal to the love you make.“