Karin Cvetko Vah: Opravičilo človeka
Knjižica z vabilom
Karin Cvetko Vah je še sveže ime na slovenski literarni sceni. Profesionalno matematični um, priložnostno pa jo priteguje večplastni literarni čar, ki ga je otvorila leta 2013 z romanesknim prvencem Razmerja v ogledalu (seveda, naslov apelira na Carrollovo Alico). Za esej Opravičilo človeka je bila nominirana za najboljši esej na Slovenskih dnevih knjige, omenjeni esej pa se je izvalil tudi v razširjeni obliki, v knjižici, ki jo glodamo v tokratnem zapisu.
V opravičilo: brez lastne čustvene vpletenosti skorajda ne gre pisati o pričujoči knjižici, ki je izšla pri založbi Sanje v zbirki Aktivni državljani (v omenjeni zbirki smo lahko prebirali Hesslov vzklični Dvignite se!). Pravzaprav je avtoričin poziv – in na drugi strani bralčev angažirani odziv – njen edini namen. Navsezadnje pripadam generaciji, za katero se pričakuje, da bo: a) v kratkem posrkala še zadnje ostanke svoje pasive, preden jo bodo dokončno odvrgli na trendovsko smetišče vseh tistih s sindromom Benjamina Buttona – mladce na višku moči se začne obravnavati kot nebogljene starčke in družbeni balast; b) podlegla vampirskim ugrizom »absolutistične ureditve« svojih nesmrtnih, nenasitnih prednikov. Saj so vsi v svojem, čeprav še tako majcenem, dvorcu absolutisti, kajneda? Če me še bolj opijanijo že razvneta čustva, da posegam po osebnih izkušnjah, z gotovostjo zapišem, da sem pravzaprav lahko srečna, da smem sploh kaj pisati. Pa saj veš, izkušnje štejejo, teh ti nobeden ne more vzeti niti ti jih ne more plačati, bi rekel starejši polizanec v prekratkem sakoju made in china. Zakaj potem ne bi raje delala zastonj, če nobeden tako ali tako ne more dostojno plačati tvojega dela? Saj če kodraš možgane, je podobno, kot če si ves ljubi dan kodraš lase, lakiraš nohte in šminkaš usta nad trač revijo, kajneda? Pa naj bo dovolj osebnega dramatiziranja.
Karin Cvetko Vah na vest potrka intelektualcu, belcu, zaposlenemu, odraslemu, ženski in moškemu, zdravemu in nazadnje človeku. Mar res potrebujemo navodila za življenje, pomislimo še s tisto trohico neomadeževane logike, ki jo premoremo, sliši se dokaj naivno in hecno. Je treba našo sprevrženo družbo vsega na novo učiti, nam pojasniti, kaj je narobe in kaj prav? In mar res verjamemo, da tale drobna knjiga lahko spremeni nas, ki se superiorno postavljamo nad vse bivajoče? Morda ni toliko v avtoričinem romantiziranem verjetju v usodno moč lastnega dela, kot je v nujnosti posameznikovega angažiranja. Opravičilo človeka je knjižica, ki vabi h ključnim spremembam. Ali kot zaključi Karin Cvetko Vah, da »lahko vsakdo prispeva zgolj svoj majceni delček v mozaiku. A prispevati ga mora, ne glede na to, da ne more biti vnaprej prepričan, če in kdaj ga bodo prispevali tudi drugi.«
Karin Cvetko Vah: Opravičilo človeka. Sanje, Ljubljana 2014.