Spremeni se ti, da se ne bo potrebno spreminjati meni

Pogosto se ravnamo po principu: spremeni se ti, da se ne bo potrebno spreminjati meni. Večkrat nas celo jezi in vznemirja, če se ljudje okoli nas ne spremenijo. Pred časom sem se morala precej nasmejati na svoj račun, saj me včasih ob kakšnem pripetljaju še vedno »prime«, da bi koga spremenila. Včasih tako, da bi počel stvari drugače. Včasih tako, da bi se obnašal drugače. Kako drugače? Tako, da bi mi bilo všeč in se meni ne bi bilo potrebno spreminjati. 🙂

Zamislila sem se nad dejstvom, ki ga je nekoč zapisal znan bioterapevt in sicer, da ljudje raje umrejo kot pa, da bi se spremenili. Očitno je v tem kar nekaj resnice, ko pa smo večkrat navajeni trmasto vztrajati pri svojem: »jaz imam prav in se ne motim«, da sploh nismo zmožni gledati iz drugačne perspektive. Ljudje bi raje spremenili vse okrog sebe, samo sebe ne, pa smo edino mi tisti, ki se »moramo« spremeniti, da bi lahko videli spremembo tudi zunaj sebe. Bolj preprosto je pač s prstom kazati na druge, kot pa pri sebi sprejeti kakšno stvar, ki je najraje ne bi videli.

Moje veličastno spoznanje se nanaša na klik (mogoče jih je bilo tudi več in se je iskrilo kot pri ognjemetu 🙂 ), ki sem ga doživela v glavi, ko sem dejansko zares dojela, da ljudje okrog mene samo odražajo mene samo. Če mi to ni všeč, je tudi kakšen aspekt v meni, ki mi ni všeč. Da so v meni tudi sence, ki jih sicer najraje ne bi videla, vendar jih najbolje vidim takrat, ko me kdo nanje prijazno ali manj prijazno »opozori«.

Lepo je pri sebi videti svoje sončne aspekte in biti ponosen nanje, vendar ima vsak izmed nas tudi senčne. Pogosto pa jih veliko prej raje opazimo pri drugih, kot pa si priznamo svoje. Naša celota pa vendarle izhaja iz obeh dveh – iz sonca in iz sence. Ko si dovolimo videti tudi sence, se lahko odločimo za to, da jih osvetlimo. Če jih ignoriramo, pa tvegamo, da bodo vselej ostale v temi.

Svojih senc ne bi videli, če ne bi pogledali zrcalnega sebe, ki nam ga projicirajo drugi, saj svojega obraza ne vidimo drugače kot pa, če se pogledamo v ogledalo. Veliko je ogledal in vsak človek, ki pride mimo nam nastavi svoje. Pogled v nekatera ogledala je lahko šokanten, a vendarle se iz vsakega lahko veliko naučimo, če le zberemo pogum, da se pogledamo vanj. Ogledala nam vselej ne pokažejo dobesednega pogleda, temveč včasih tudi pogled v katerem opazimo, kaj nezavedno dovoljujemo v svojem življenju.

Dejstvo je, da se ne bodo spremenili drugi. Stvari, ki nas pri njih zmotijo, bomo potrebovali spremeniti oziroma sprejeti kar sami. Karkoli je takšnega kar nam ni všeč, nam ni z razlogom. Takšnim ali drugačnim – vendar pomembnim, saj ima vsako v sebi veliko zrn modrosti. Lahko za voljo tega cepetamo z nogami in kričimo v luno, lahko se mečemo po tleh ali kaj podobnega – kar je po svoje lahko tudi odlična terapija za sprostitev odvečne energije. 🙂 Morebiti bomo potem lažje sprejeli moder Gandhijev nasvet: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Poskusiti ni greh! 🙂