Sončni mrk – tiha drama na nebu

Pa bo spet primrkal – sončni mrk, namreč. Tole pišem v četrtek, ker bo v petek, 20. marca 2015, ob 10.37 spet en sončni mrk, in glede na to, da je to precej redek pojav za našo deželico, se splača reči nekaj besed o njem. Pa tudi če je –  vsaj  za nas –  samo delni sončni mrk. Bomo pač vzeli, kar bomo dobili. 😀

Vir: [slate.com], b.d.

Definicija sončnega mrka

Sončni mrk je definiran kot nebesni pojav, ki nastane, ko so Sonce, Luna in zemlja poravnani na isti premici in je Luna v sredini, torej zakriva Sonce. Glede na velikost Luninega kritja sonca ločimo tri različne tipe mrkov – popolnega, delnega in kolobarjastega. Popolni sončni mrk je seveda takrat, ko Luna popolnoma zakrije Sonce, delni pa se imenuje, če Luna Sonce zakrije samo deloma. Tretji, manj znani, tako imenovani kolobarjasti sončni mrk pa je takrat, ko Luna ne prekrije celotne površine sonca, temveč njena senca ‘sedi’ sredi Sonca, tako da Sonce, kolikor ga vidimo, tvori kolobar okoli Lune.

Kdaj pa se pravzaprav sončni mrk zgodi, in kateri pogoji morajo biti za ta nebesni spektakel izpolnjeni? Sončni mrk se vedno zgodi na ščip, to pa zaradi tirnice, po kateri potuje. Tir ali ekliptika, po katerem potujeta tako Zemlja kot Luna je v obliki elipse (zaradi tega imamo letne čase). Zanimivo pa je, da Luna Zemljino ekliptiko ‘seka’ samo dvakrat. Ti dve posebni točki se imenujeta vozla. Sončni mrk se lahko zgodi le takrat, ko sta tako Sonce kot Luna v bližini vozlov.

Sončni mrk – drama brez gledališča

Ne boste verjeli, toda ni vam treba v gledališče, da bi vedeli, da se na nebu dogaja prava drama. Dobesedno! Podobno kot je drama na odru razdeljena v različne akte, imata tudi Sonce in Luna svoj mali ‘ljubezenski prepir’ razdeljen na faze. Te faze so štiri in se imenujejo stiki. Prvi stik se zgodi, ko se Luna dotakne Sonca na njegovemu zahodnemu robu. Ponavadi ga s prostim očesom ne vidimo, že zato ne, ker ni priporočljivo gledati v Sonce. Nato se Luna tiho pomika prek Sonca, in v trenutku, ko popolnoma prekrije Sonce, nastopi drugi stik. Po domače, vrhunec dogajanja. Tretji stik nastopi, ko se Luna s svojim zahodnim robom dotakne zahodnega dela Sonca. Zadnji, četrti stik je zaključek celotne drame, in je trenutek, ko Luna zapusti Sončevo ploskev v celoti.

Sončni mrk in spremljajoči pojavi

Za nas, navadne smrtnike, je običajno dovolj, da se sončni mrk sploh zgodi. Toda če smo med tistimi redkimi srečkoti, ki imajo dovolj močan daljnogled za opazovanje zvezd, se lahko pri opazovanju tega naravnega pojava nadejamo še nekaterih dodatnih poslastic.

Na primer, Bailiyevi biseri. Ker Luna ni nikakršna gladkolična lepotica, lahko med Sončnim mrkom opazimo tudi sence njenih hribov in gorovij med katerimi se do nas prebijejo sončni žarki. Tako so poimenovani zato, ker jih je odkril znani angleški astronomer Francis Baily, ki je pojav prvič opisal po opazovanju sončnega mrka 15.maja leta 1836. Njegov poetični opis je temu sicer popolnoma navadnemu pojavu dodal dovolj čarobnosti, da so ga poimenovali po njem, pa čeprav o biserih ni ne duha ne sluha.

Vir: [kvarkadabra.net], b.d.

Protuberance so žareči oblaki plinov različnih oblik, ki se nahajajo na zgornji kromosferi (del Sončeve atmosfere,) in spodnji koroni Sonca. S prostim očesom jih lahko opazujemo le, kadar je sončni mrk popoln, najlepše so na robu sonca. Če pa jih hočemo opazovati tudi kadar ni mrka, pa potrebujemo posebno opremo in fotografske filtre.

.Vir: [hr.wikipedia.org], b.d.

Kromosfera je tanka plinasta plast, debela nekaj tisoč kilometrov, ki leži nad Sončevim površjem. S prostim očesom je vidna le nekaj trenutkov po začetku mrka. Potem… dobro no, kromosfera mrkne.

Vir: [wikipedia.si], b.d.

Korona. Drugače povedano, okolica Sončeve atmosfere, in jo lahko opazujemo nekaj sekund zatem ko Luna prekrije Sonce. Ker sta njena velikost in razgibanost odvisna od Sončeve aktivnosti, ni korona nikoli enaka.

Vir: [2arnes.si], b.d.

Senčnati pasovi nso ravno znani. So pa to šibki premikajoči se vzorci svetlobe in sence, podobni tistim, ki jih vidimo na dnu plavalnega bazena. Na začetku so šibki in pomešani med sabo, potem postanejo vse bolj organizirani in presledki med njimi rastejo, na koncu se pasovi spet pojavijo in postanejo vedno šibkejši, dokler ne izginejo.

Kratka zgodovina sončnih mrkov

Prvi znani zapis o sončnem mrku prihaja iz Kitajske in je datiran za leto 2137 pr.n. št. Astronomi stare Kitajske so pridno beležili pojave na nebu, tako da zasledimo v Analih Luja opise opazovanj 34 sončnih mrkov med leti 771 in 481 pr.n.št. to je bilo še zlasti pomembno za zgodovinarje, ker so ti mrki postali dragocen pripomoček pri natančni dataciji zgodovinskih dogodkov.  Zanimivo pa je, da so si sončne mrke  Kitajci predstavljaki tako, kot da ogromen zmaj požira sonce, in ga potem, ker je sonce preveč vroče, spet izpljune na dan.

Egipt ni bil toliko navezan na sončne mrke – v njihovih zapisih jih ni najti, zato so pa toliko bolj bili pozorni na zvezdo Sirius, ki je označevala začetek poplav Nila. Poplave so bile zelo pomembne, ker je Nil s sabo prinesel rodovitno prst, zato so morale biti barikade in kanali pravočasno pripravljeni. Staroegipčanski koledar je bil zaradi takih opazovanj zelo točen. Na same sončne mrke Egipčani niso bili pozorni, čeprav je v njihovem verovanju obstajala razlaga, da se sončni mrk zgodi, ker je ogromna lačna kača, imenovana Apep, hotela pojesti ladjo, ki jo je krmaril sončni bog Ra. To naj bi se dogajalo vsako noč, in večinoma je Raju in njegovemu bratu Setu – ta je bil bog zlobe in puščave – uspelo obraniti ladjo tako da je vzšla in začela nov dan. No, vedno pa jima le ni uspelo, in v teh primerih je Apep požrla ladjo. Seveda sta Ra in Set ladjo vsakič rešila, kar je nakazovalo tudi na konec sončnega mrka.

Vir: [wordpress.com], b.d.

Babilonci so znani po njihovi razkošni civilizaciji, bili pa so tudi vneti manijaki kadar je šlo za astronomijo. V nasprotju s svojimi egipčanskimi sosedi so vento beležilli mrke – prvi zapisi obstajajo po letu 737 pr.n. št. Poznali so tudi saros – to je doba, ki je potrebna, da se medsebojni položaji za Sonca, Lune in Zemlje ponovno postavijo v začetni položaj. Saros se ponovi na vsakih 18 let, 10 dnevih in 8 urah.

Grki so prevzeli večino astrološkega znanja od Babiloncev, in s tem tudi poznavanje sarosa. Neodvisno od babiloncev pa so odkrili različno dolžino letnih časov (pomlad traja 94, poletje 92, jesen 89 in zima 90 dni,) in jo pravilno razložili z različno oddaljenostjo Zemlje od Sonca. Tudi filozofi niso bili od muh – Aristotel je na osnovi opazovanj luninih mrkov pravilno sklepal, da sta Luna in Zemlja krogli, kar je bilo za tisti čas, ko se še vedno verjeli, da je Zemlja ploščata, nekaj neverjetnega. Določil je tudi razmerje njunih velikosti. Hiparh je v enotah Zemlje zmeril pot do Lune. Dodatno je poznan tudi mehanizem iz Antikitere, s pomočjo katerega so natančno napovedovali Sončeve in Lunine mrke

.Vir: [mogi-vice.com], b.d.

 Maji so za astronime še vedno zagonetka. Čeprav so veliko vedeli o astronomiji, na kar kažejo tudi njihove zgradbe, si današnji astronomi belijo lase z vprašanjem, kako so sploh lahko poznali dolžino sarosa. Posebnost sarosa je, da se po 54 letih in enem mesecu mrk ne ponovi na istem kraju kot je bil prvič, saros sam pa se lahko določi le, če sta ozemlje in kultura, ki trenutno zaseda to ozemlje dovolj velika, da zapiše pojave mrkov v kroniko. Kitajci, Asirci in Babilonci so imeli to prednost, popolnoma drugače pa je z Maji, ki so živeli na relativno majhnem ozemlju polotoka Jukatan. Možno pa je, da jim je pri tem pomagalo srečno naključje – v stotih letih so se na Jukatanu zvrstili kar trije mrki. Južnoameriški Indijanci so sončni mrk dojemali tudi kot smrt boga sonca.

Opazovanje Sončevega mrka – varnostna navodila

Če že opazujete Sončev mrk, velja tudi tukaj, da bodimo previdni, ker že kratkotrajen pogled v Sonce povzroči nepopravljivo poškodbo vida. Za opazovanje Sonca uporabite posebna očala iz folije mylar ali temna varilska stekla z gostoto 12 ali več. V nobenem primeru pa ne uporabljajte improviziranih filtrov, saj ti ne nudijo primerne zaščite pred infrardečo svetlobo. Ravno tako v Sonce ne glejte skozi optične naprave (fotoaparat, daljnogled, …), ker vam sicer močna Sončeva svetloba v hipu spraži očesno mrežnico.

Če nimate za to primernih očal, je za opazovanje Sončevega mrka primeren tudi kos papirja skozi katerega naredite majhno odprtino in, ko površino papirja izpostavite sončnim žarkom, lahko na senci, ki jo ustvari papir, brez škode za vaše oči opazujete svetlo piko, ki je ravno takšne oblike kot je trenutno Sonce preko katerega potuje Luna.

Pa lepo predstavo vam želim! 😀

Malo za šalo:

Vir: [thematepicture.com], b.d.