Gobelin naš (ne)vsakdanji

Ko pomislite na ročna dela, se vam verjetno v mislih prikaže slika babice v gugalnem stolu, kako plete jopico ali šal za svoje vnuke. Ali pa mogoče na čipke in kekljarice, ki jih izdelujejo.

Mogoče ste šli mimo kakšnega prostora, kjer je bila obešena slika – pa čakaj no, to ni bila slika, temveč nekaj, kar je bilo zelo podobno sliki na daleč, vendar ko ste pogledali malo bližje, ste opazili, da je bila ta ‘slika’ sestavljena iz mnogih niti različnih barv in je, če ste pogledali od res blizu, bila videti nekako zrnata.

In to, dragi bralci, je bilo mogoče vaše prvo srečanje z gobelinom.

Vir:[deviantart.org], b.d.

Sama sem se z gobelinom srečala po naključju – ko sem bila majhna, sem imela imela slabo dipotrijo, in zdravnik, ki me je takrat imel, je predlagal, da naj poskusim z vezenjem gobelina, ker da bi deloma pomagalo pri razbremenitvi oči. Beseda je dala besedo in tako sem še istega popoldneva dobila svoj prvi gobelin, za katerega sem mami svečano obljubila, da ga bom tudi dokončala.

Vir:[gobelintapestry.org], b.d.

Moram priznati, šivanke in niti ter šivanje me takrat niti ni tako zelo pritegnilo, ker sem še vedno najraje tičala pri knjigah, ki so bile veliko lažje za razumeti in dokončati kot en majhen gobelin. Ja, niti so blie pisane in že to je moje prste pripravilo do srbenja, da bi z njimi nekaj ustvarila, toda pikanje igle v podlago, ven in noter in spet ven in noter, vsakič isti monotoni gibi, pa mi niso prav nič dišali!  Kljub vsemu pa sem ga še istega leta dokončala.

Na tem mestu bi podala kratko definicijo, kaj gobelin sploh je: v osnovi je to mrežasto platno, na katerega je natisnjen motiv, ki ga potem ‘zapolnimo’ s šivanjem  z različno pobarvanimi sukanci. Posebnost gobelina je tudi, da se tukaj niti nikoli ne vežejo v vozle, kot bi jih povezali, če bi prišivali gumb na podlago. Nit preprosto potegnemo skozi luknjice in jo ‘zašijemo’ ko gremo po nastali črti nazaj proti prostoru prvega vboda. Šivamo v narobe obrnjeni črki ‘N’ in to tako, da je ‘prečka’ črke na zunanji strani, obe vodoravnici pa sta na zadnji strani gobelina, pri čemer je prečka običajno nagnjenana desno stran. Zveni preprosto, kajne? Vendar so motivi, ki so predloge za vezenje gobelina, lahko tudi zelo zapleteni, z mnogo barvami, debelinami črt in vijugami. Tako je vsak gobelin pustolovščina, ko ga šivamo, in če bosta dve osebi šivali vsaka svoj gobelin z enakim motivom, bosta gobelina kljub vsemu izpadla različno, ker bodo tudi njune odločitve, katerim črtam in kako jim slediti, različne.

Kratka zgodovina gobelinov

Gobeline se velikokrat zamenjuje s tapiserijami, vendar je razlika v njuni izdelavi – medtem ko so gobelini ‘prišiti’ na mrežasto podlago, so tapiserije blago, ki je bilo tkano tako, da so se ustvarili vzorci. To je sicer resnično zelo groba primerjava, pomagalo pa bi, da je delo tapiserije zelo podobno kekljanju čipk, samo z manj luknjami in več barvami. Dandanes zelo malo ljudi ročno ustvarja tapiserije, ker imamo zato narejene stroje, ki jih delajo. Nasprotno pa se gobelini še vedno štejejo kot ročno delo, ker je vse šivanje, od začetka do konca, opravljeno ročno. Naslednja slika je  primerek tapiserije:

Vir:[wikimedia.org], b.d.

Tako so bili začetki gobelina pravzaprav ustvarjeni v delavnici za tapiserije v Franciji v Parizu. Gobelini so dobili ime po družini Gobelins, ki je v Franciji postala zamenita po njihovih mešanicah za barve v sredini 15. stoletja. Sčasoma se je okrog leta 1600 njihova tovarna razširila na področje izdelave in prodaje tapiserij, ko je francoski kralj Henri IV uvozil flamske delavce tapiserij za izdelavo izjemno prefinjenih stenskih izdelkov. Znameniti sončni kralj, Louis XIV, je tovarno še dodatno podprl z svojimi razkošnimi naročili in jih postavil za dvorne dobavitelje ne samo za tapiserije, temveč tudi zlatnino in pohištvo. Po njegovi smrti so tovarno zaprli in ponovno odprli jeta 1699, bila je tudi oropana v času francoske revolucije, mnogo takratnih tapiserij je bilo tudi sežganih. Glede na to, da je se je posamezni delavec svoje obrti učil 8 do 10 let, in na ceno materiala ter čas, vložen v izdelavo takih del so v zrak šle nemajhne količine denarja, toda razbesnele ljudske množice v tapiserijah niso toliko videle umetnosti kot simbol buržujstva in zatiranja. Tovarna je svoja vrata dokončno zaprla leta 1800, dandanes pa služi kot prodajalna in muzej gobelinov.

Gobelini danes so še vedno ekskluzivna umetnost, še posebej, če se delajo po ‘starem načinu’, torej v obliki tapiserij. Taki izdelki dosegajo astronomske cene, in to povsem upravičeno, glede na čas, denar in spretnost, ki so bili vloženi vanje. Celo ‘navadni’ gobelini z bolj zapletenimi motivi ter kakšnimi dvajsetimi različnimi barvami imajo visoko ceno – že za samo mrežo in pripadajoče niti se lahko odšteje okrog 65 evrov, da ne omenjam uokvirjanja, ko je gobelin končan. Manjši gobelini z manj barvami so dostopni tudi po ceni od 5 do 10 evrov, odvisno od tega, kje jih kupite.

Gobelini danes

Dandanes je umetnost šivanja gobelinov še vedno večinoma v domeni starejših žensk in babic, počasi pa postaja pa tudi priljubljena oblika sprostitve za mlajše generacije. Gobelini so zaradi preprostega načina šivanja in bogastva tako barv kot oblik eden izmed najbolj priljubljenih del z nitjo – sama sem ga vzljubila predvsem zaradi tope igle – to je tudi ena izmed odlik pri šivanju ‘sodobnega’ gobelina – skorajda se ni mogoče zbosti z iglo! Sami motivi so zelo raznovrstni in vsak lahko najde nekaj zase – od preprostega motiva mucka in kužka, do verskih ikon ali zapletenih del van Gogha, na svoj račun pa pridejo tudi tisti, ki si želijo bolj modernih in geometričnih motivov. Podjetja, ki se profesionalno ukvarjajo z gobelinom vam lahko na mrežo celo natisnejo vašo najljubšo sliko ali motiv, vi pa potem samo še zberete niti barv, ki jih boste potrebovali, škarje, iglo, nekaj časa in pogum, da se šivanja sploh lotite. Šivanje gobelinov ni samo lepa sprostitev ob večerih, ko kramljate s prijateljico, ki vas je prišla obiskat, temveč je za nekatere tudi dodaten vir zaslužka. Tako da če nimate ravno časa, da bi sami ‘izdelali’ gobelin, preprosto greste na internet in poiščete nekoga, ki vam ga bo.

Danes zame šivanje gobelina predstavlja predvsem umiritev uma in neko vrsto meditacije. V tem trenutku ne mislim na nič drugega kot kam in kako gre nit, in tako čas teče, minuta za minuto, ura za uro. Ko sem v bolnišnici okrevala po zahtevni operaciji sem skorajda plezala po zidovih, ker nisem imela nič za početi – napravila sem namreč to napako, da sem si od doma prinesla premalo knjig za branje. 😀 K sreči me je iz dolgočasa rešilo vezenje gobelina, ki sem ga v ta namen prinesla s sabo. Ko je gobelin končan, je poseben občutek – ne samo pod prsti, temveč tudi v zavedanju, da si svojim časom in spretnostjo poustvaril sliko ali prizor. Zato se vsakič, ko vidim katerega od mojih gobelinov, nasmehnem, ker so vanje vtkani nešteti lepi trenutki, potrpežljivost, spretnost in predvsem zavedanje, da zmorem, čeprav je sama pot do končnega izdelka dolga in marsikdaj tudi monotona.

Upam, da sem vam vzbudila zanimanje za to vrsto ročnih izdelkov, tako da boste tudi vi sami poskusili, in mogoče sprejeli izdelavo gobelinov za svoje, pa naj bo to kot hobi, postranski zaslužek,  način, da okrasite zidove svojega doma  ali pa preprosto obliko večerne meditacije.

Malo za šalo….

Vir:[scientifisticseamstress.org], b.d.